Kleemar/Trus!: Banana Split

+ + + +

Nemalo pripadnikov generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih, je v mladosti mislilo, da med mladino priljubljena slaščica banana split pomeni banana Split. Predvsem zaradi neobvladanja angleščine so verjeli, da se beseda split nanaša na pristanišče, mesto, od koder se starta na počitnice na vseh tistih otokih naše bivše skupne domovine.

No, pri ploščku, ki je plod skupnega dela založb Moonlee in God Bless This Mess, ni dvoma o pomenu naslova, beseda split priča o (raz)deljenem projektu: slabe pol banane je pridelal prekmurski veteran klaviatur in igrive elektronike Kleemar, najbolj znan po delovanju v skupini Lollobrigida, večjo polovico pa je odžagal garažni trojček Trus!. Ta je leta 2013 že postregel s prvencem First Step, ki je ravnokar prejel laskavi naziv »naj domače Tolpe bumov« pri dežurnem razpečevalcu hrupa, Radiu Študent.

Kleemar s tremi posnetki demonstrira izjemno kompaktno senzibilnost, občutek za prepletanje ne ravno veselih, eteričnih (mikro)melodij in eno od neštetih (aktualnih) glasbenih referenc duhovito izda z naslovom Bored of Canada. Skupina Trus! deluje precej bolj raztreščeno kot Kleemar, a bolj zrelo, morda tudi zadržano kot na svojem samostojnem albumu. Z le petimi posnetki popleše čez tako rekoč vse kotičke svojega pestrega sloga, od novovalovskega krautrocka do surovejšega post punka. Konča seveda z distorzijsko bombo.

Toda ali kombiniranje tako različnih zvočnosti – rahlo introvertirane, zelo melodične elektronske IDM-melanholije in trashy post-punk-rocka – sploh ima smisel? Še najbolj na arhaičnem nosilcu, vinilki (ja, zadeva je fizično izšla na vinilu), kjer ima vsak izvajalec svojo stran in je tako med poslušanjem obvezna intervencija z obračanjem plošče. Sicer pa spopad slogov v digitalni obliki funkcionira zaradi logičnega zaporedja posnetkov, po Kleemarju se komadi skupine Trus! zvrstijo približno po pravilu »od bolj na izi do bolj na hard«. Vseeno težko govorimo o obči koherentnosti, sicer pa je plošček Banana Split niti ne obljublja, saj gre predvsem za prijateljsko sodelovanje dveh precej različnih podzemnih institucij in izvajalcev. Ja, banana split je lahko v dveh agregatnih stanjih hkrati in tokrat je tako tudi banana šejk.

Čeprav gre za deljeno ploščo, za skupno delo, je manjša ironija, da Kleemar in Trus! skupaj ne namečeta materiala niti za en konkreten dolgometražec in da trem Kleemarjevim posnetkom pač težko rečemo »prvenec, ki ga čakamo že zadnje desetletje«. Z drugimi besedami, Banana Split bi lahko pomenil živahno vmesno postajo na vožnji delčka ponovno prebujene domače podtalne scene – postanek med prvencem skupine Trus!, ki smo ga dobili marca lani, in pravim Kleemarjevim prvencem, ki ga čakamo že tako dolgo.