Dragan Velikić: Dantejev trg

Mesto nekega otroštva

Čeprav je Velikić srbski pisec, sta vsaj romana Via Pula in Dantejev trg posvečena Pulju, kraju odraščanja. Sicer v njegovi prozi ne manjka premisleka o tujini in domu, pisateljskih konferenc in hotelskih sob, iskanja spomina na najzgodnejša leta in zavesti o provizoričnosti bivanja in poseljevanja. Pulj z vojaško zgodovino, s plemeni in z narodi, ki so zasedli mesto in poseljevali okolico in se je vsakič zdelo, da bo posedovanje za večno, mesto s trdnjavo in z luko in morja široka cesta je za to kot nalašč.

Roman je fragmentaren in se nam včasih zdi kot starinarnica, predmeti prehajajo iz rok v roke in imajo svoje življenje, nič manj nepredvidljivo in divje kakor njihovi z vseh vetrov nabrani lastniki. Roman je kot album starih razglednic in porumenelih družinskih fotografij, v njem je kolektivni spomin mesta, stkan iz posamičnih spominov prihajačev, zbranih iz različnih delov monarhije, kasneje kraljevine in republike; od step do nemških pivnic, od vsepovsod. In v nasprotni smeri je šla kolona tistih, ki so izgubljali ozemlje in se umikali za svojimi na stare poselitvene prostore. Velikićeva Istra je multikulturna, hkrati seveda mistificirana, spomini na otroštvo in rekonstrukcija zgodb so poskus ustvarjanja umetne in individualizirane mitologije. Roman Dantejev trg je kot naključen nabor pisem, kot poštarska torba, kjer pisma ne govorijo samo z vsebino, temveč tudi z načinom dostave. Združuje zgodbe umetnikov, piscev in njihovih razlagalcev, vključeni so citati iger o fureštih, kar so v Istri itak vsi, staroselci pa samo tisti, ki so na svoj pretežno nedavni prihod pozabili.

Ta razmeroma hermetična proza, ki pozablja na centralne figure in jih zapušča na račun marginalnih in prehodnih, razgrinja usedline preteklosti. Nostalgično in eruditsko spregovori o neki mladosti, kjer so že imeli bende s hotelskih teras in na njih gnečo zvedavih tujih turistk. Ima umetelno in v okvir postavljeno zgradbo, uvod in zaključek, vmes se na podlagi predmetov in glasov tega polifonega romana pletejo in razpletajo usode, pa tudi premišljevanja o obrti pisanja, spodaj brbota esejističen premislek o dometu romana, ukvarjanje s paradoksi jezika in poimenovanjem nasploh. Vse je niansirano z nezgrešljivo mediteransko arhitekturo in botaniko, vonjem po cvrtju rib in zimzeleno makijo. V ozadju tli spomin na še enega apatrida, na Kiša, ki je zastopan s citati, opisi fotografij, kot je roman enega od nosilcev pripovedne veje Labuda skoraj polnopravni literarni junak, nič manj prisoten od prepleta kapilarnih mestnih ulic ali znamenitih vil, ki krasijo to obmorsko mesto.