Izbira
Kaj lahko premierka stori proti korupciji
Kriza je v Sloveniji zelo zaostrila vprašanje družbene higiene – korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala … To je sprožilo pritisk, ki se ga prijemlje ime čiščenje – deloma upravičeno, deloma neupravičeno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kriza je v Sloveniji zelo zaostrila vprašanje družbene higiene – korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala … To je sprožilo pritisk, ki se ga prijemlje ime čiščenje – deloma upravičeno, deloma neupravičeno.
Nekaj dosežkov čiščenja je očitnih: padec Janševe vlade in Jankovićev zaton, nekaj več zaupanja v pravosodje in policijo, bistveno kritičnejši odnos javnosti do družbene gnilobe.
Premik v pravosodju je izjemno pomemben. Del družbene (pravosodne) elite se je obrnil proti drugim elitam oziroma začel tudi v najvišjih nadstropjih po malem početi tisto, zaradi česar je – preganjati kriminal, korupcijo itd. Toda sodstvo je doslej edina veja oblasti, ki se je res zganila. Hkrati je njegova moč omejena, saj lahko samo kaznuje in ustvarja nekaj zdravega preventivnega strahu, ne spreminja pa zakonodaje. Zato čiščenje ostaja bolj ali manj površinsko. Še prerod sodstva bo zamrl, če mu ne bodo sledile spremembe tudi na drugih področjih, zlasti v politiki.
Ta je kot celota postala občutljivejša in bolj negotova, a v osnovi je nespremenjena.
Še manj se je spremenil sistem, se pravi kompleksen preplet institucij, vseh vej oblasti, družbenih praks, ki jim dajejo pečat kriza, prodiranje neoliberalizma in vztrajanje balkanizma. Samočiščenja na posamičnih področjih je malo. Še največjega je doživela katoliška cerkev – zaradi zunanjega posega Vatikana. EU, sama polna protislovij, zdravilnega posega v krizno Slovenijo ni sposobna. Pri tem brez samočiščenja različnih grupacij ne gre, saj družba ni bolna samo na (politekonomskem) vrhu, spodaj pa je vse zdravo.
Spremenjeni zeitgeist je najobetavnejši rezultat krize. Splošna zlovolja sicer ne prinaša neposrednih sprememb, vendar ustvarja pritisk, ki ne bo kmalu izpuhtel. Politika se mora zato vsaj delati, da je do anomalij pozorna, sodstvo lahko na tem gradi samozavest, alternativa pa lovi svojo priložnost.
Skratka, družbena klima je nepogrešljivo gibalo potencialnih sprememb. Zdaj naposled na pol priznavamo, da družbena (ne)higiena nekatere države potiska naprej, druge pa tlači v blato. Slovenijo dobesedno uničuje (glej TEŠ itd.).
Pri tem je bistveno, da je ta klima trezna, ne pa histerična kot že vrsto let. To v zvezi s korupcijo, klientelizmom itd. pomeni, da nekdanjega tiščanja glave v pesek ne sme zamenjati nasprotje, vsesplošni lov na čarovnice tudi tam, kjer jih ni; to najbolj pomaga tistim, ki radi kričijo primite tatu. Za tako treznost so najodgovornejši mediji, žal v glavnem vodeni tako, da z užitkom razbobnajo vsako slabost, spodbudna dejstva, npr. podatek, da smo med najvarnejšimi državami na svetu, pa zanemarijo.
Politika, gledana kot enoten blok, sprejema sedanje čiščenje kakor nujno zlo, kakor davek, ki ga je treba plačati, da z nekaj žrtvami vse ostane po starem. Čiščenja si ne upa odkrito zavreti, lahko pa ga – kljub drugačni retoriki – pusti zamreti.
Kaj se bo dogajalo na tem področju, je v marsičem odvisno od premierke. Prejšnji teden se je srečala s tožilci, policijo, KPK … in jim obljubila protikorupcijske denarne injekcije. To je spodbudno, a daleč premalo. Rekli smo že, da ima zgolj represija kratke roke. Premierka bi se morala pošteno zganiti in se sama postaviti na čelo protikorupcijskega toka. Doslej je bila v tem pogledu medla, tipična. A vzemimo njene izjave o prioritetnem zatiranju korupcije resno.
Za uspešen skok v tako vlogo bi bilo potrebnih več stvari: resna podpora policiji, pravosodju, KPK in podobnim ustanovam; spreminjanje korupciji naklonjene zakonodaje; zdrava kadrovska politika in osebni zgled. In seveda odločno nasprotovanje druščini koristolovcev, ideologov, tepcev in fatalistov, ki trdijo, da lahko korupcijo zatreta samo privatizacija (razprodaja) državnega premoženja in ostro krčenje javnega.
Od vsega naštetega je Bratuškova doslej za silo naredila le prvo. Pri tem se ji ponuja čisto drugačna pot: zatiranje korupcije kot rdeča nit njenega mandata. To je pot, ki ne stane nič, prinese pa lahko ogromno.
Naloge bi se lahko lotila na več načinov. Eden izmed njih je ustanovitev vladnega telesa za sistematičen in koordiniran pregon korupcije. Ogrodje njegovega programa bi lahko bila priporočila KPK, pogonsko gorivo pa moč izvršne oblasti. S tem bi se (samo)čiščenje naposled preselilo v odločilno sfero, tja, kjer je korupcija najnevarnejša in kjer je pravo jedro zakonodajne, denarne in vsakršne moči.
Vodenje takega telesa bi lahko prevzela premierka sama ali pa ga podelila Klemenčiču ali klemenčiču. S tako potezo in resnim, nebleferskim delom nekakšne nove KPK v osrčju izvršne oblasti bi se lahko Bratuškova izvila iz sence naše zapacane politike in zlezla v srca volivcev. Če seveda ne bi iz oportunizma ali strahu pred konflikti držala fige v žepu, saj bi bilo tako telo svojevrstna subverzija proti utečeni politiki. Osebno se zdi še dovolj čistih rok, družbene razmere pa tako pot, sicer polno ovir in zased, naravnost vsiljujejo. V sedanji klimi si sopotniki korupcije v vladi in koaliciji taki potezi ne bi upali odkrito nasprotovati.
Če je bila vladna prioriteta leta 2013 obramba pred trojko, potem je lahko prva naloga leta 2014 izkoreninjanje korupcije. Bratuškova držo za tak sestop z ustaljenih tirnic morda nakazuje. Če bi jo dokazala, se lahko obdrži in je koristna tudi po letu 2015. Zapusti vode povprečnosti in postane državnica.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.