Precedniki in sekretarji
Ali: Iz Slovenije ne bežijo le mladi možgani.
Če smemo verjeti televizijskemu kanalu Viasat History, je bil ruski car Vladimir Putin zamlada švohoten fantič, pri »športanju«, kot to prijetno početje po novem imenujejo športni novinarji, je le stežka »obdržal navezo« (dixerunt športni novinarji) z vrstniki, še posebej slabo pa mu je izpod palice šel hokej, zato danes kljub svojim nadležnim in zamudnim državniškim obveznostim več ur na dan trenira, ja, uganili ste, hokej. Te dni trenira še bolj kot sicer, saj se je odločil, da bo ob odprtju olimpijskih iger v Sočiju lastnonožno predrsal ves hokejski rink. Ob tem svetlem zgledu si Slovenci lahko zgolj oddahnemo, ker je Eurobasket že varno za nami, srh pa nas spreletava ob misli na dan, ko bo Pahor odprl kak izbor, denimo, najlepše Slovenke v bikiniju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Če smemo verjeti televizijskemu kanalu Viasat History, je bil ruski car Vladimir Putin zamlada švohoten fantič, pri »športanju«, kot to prijetno početje po novem imenujejo športni novinarji, je le stežka »obdržal navezo« (dixerunt športni novinarji) z vrstniki, še posebej slabo pa mu je izpod palice šel hokej, zato danes kljub svojim nadležnim in zamudnim državniškim obveznostim več ur na dan trenira, ja, uganili ste, hokej. Te dni trenira še bolj kot sicer, saj se je odločil, da bo ob odprtju olimpijskih iger v Sočiju lastnonožno predrsal ves hokejski rink. Ob tem svetlem zgledu si Slovenci lahko zgolj oddahnemo, ker je Eurobasket že varno za nami, srh pa nas spreletava ob misli na dan, ko bo Pahor odprl kak izbor, denimo, najlepše Slovenke v bikiniju.
Seveda leningrajskega medveda in šempetrskega backa ne kaže primerjati; predsedniki so taki in drugačni. Naši predsedniki naj bi bili, nas uči ljudska modrost, kot angleška kraljica: potemtakem naj bi zadostovalo, da znajo pred očmi javnosti dostojanstveno nositi ponesrečen klobuk in »vintage« kostim medlih barv. A Elizabeta II. vseeno ni kar tako. Kadar kaj zine, zine po tehtnem premisleku. In kadar Elizabeta kaj zine, imajo njene besede težo.
Drugače povedano: če je predsednik kraljica, to še ne pomeni, da mora biti cirkuški klovn.
Od vseh mojih dozdajšnjih predsednikov se je liku angleške kraljice še najbolj približal dr. Danilo Türk. (Ne, gospodične s POP TV, tisti hecni u s pikicami se ne izgovarja kot polglasnik!) Pa še ta nas zapušča. Generalni sekretar ZN bi želel postati, pomislite.
Škoda ga je. Njegovo morebitno kandidaturo sicer podpiram iz vsega srca, z delom in izkušnjami si je zaslužil to mesto, sploh pa je rojen diplomat, ki zna z besedami zadeti v črno, ne da bi užalil, a vseeno ga je škoda. Več koristnega bi lahko naredil v slovenski politiki. Več koristnega bi lahko naredil celo kot predavatelj na pravni fakulteti. Predavanja je znal njega dni začiniti z zgodbicami in anekdotami, nekateri študentje so zgolj uživali in se smejali, jaz pa sem se tistega davnega leta 1985 »zaprmej« odločila, da »bom bila«, ko »bom bila« velika, mednarodni pravnik, če že ne celo diplomat. Jaz. S svojim dolgim jezikom. Ojej.
Ja, celo v ZN sem si želela delati – vsaj do trenutka, ko nam je dr. Türk zaupal, koliko zaslužijo šele sodniki meddržavnega sodišča v Haagu. (Pozor, nikarte zamenjavati s haaškim mednarodnim sodiščem za vojne zločine, čeprav tudi tam najbrž nimajo skromnih plač.) Takrat, v Jugoslaviji, so bili vsi časopisi in informativne oddaje še polni ZN. Pa neuvrščenosti tudi. (In slovenskih manjšin, ki so, kot kaže, po osamosvojitvi nekako izginile z dnevnega reda.) Zdelo se nam je, skratka – ali pa se je v moji romantični glavici zdelo le meni –, da so ZN sila pomembna zadeva. He he.
Sposobnega človeka, kot je Türk, je za zastarelo, nemočno in tako rekoč neopaženo organizacijo škoda.
V resnici so le češnja na torti brez torte. Prosto plutajući vršak, bi temu duhovito rekli naši nekdanji bratje. Že res, da so se po korejski krizi leta 1950, ko so bili zgolj fasada za ameriško intervencijo, kakršne poznamo in ljubimo še danes, vsaj nehali smešiti (če seveda ne štejemo predsedovanja dr. Waldheima, o katerem je več kot le en dokaz pričal, da je bil nacistični zločinec), a koristni so bili približno tako kot kristalno kladivo Tomaža Akvinskega. Še ene romantične sanje o pravičnejšem in lepšem svetu, odvržene na smetišče zgodovine. Notranji ustroj ZN preprečuje, da bi bili lahko kaj drugega kot preklemansko potratna dekoracija. Če se ozremo le na tisto najmanj »polpreteklo« zgodovino: kaj so naredili ob malodušno polovičarskem napadu jugoslovanske vojske na sveže pečeno Slovenijo? Nič. Izjavili so, da je to notranja stvar Jugoslavije. Sledil je pokol v bosenski Srebrenici, na območju pod neposrednim varstvom ZN, sledile so fotografije pripadnikov Unproforja, kako s Karadžićem zvračajo rakijo in igrajo šah. Kaj so nekaj let zatem naredili v Iraku? V fonetičnem zapisu tamkajšnjega jezika: ma baref. Kaj delajo v Siriji? V jeziku otoka Lampedusa, kamor z vegastimi čolniči beži vse, kar v Siriji leze in gre: proprio niente. Prav pred kakim tednom je Rusija z vetom preprečila, da bi o tej državi sprejeli vsaj deklaracijo. O tem, kaj (ne) delajo v sudanskem Darfurju, več od mene ve Tomo Križnar. Kaj so od ustanovitve prelomnega naredili na Bližnjem vzhodu ali leta 1994 med genocidom v Ruandi (prosim, oglejte si seksi Nicka Nolteja v vlogi modre čelade v izvrstnem filmu Hotel Ruanda!) ali leta 1979 po sovjetskem vdoru v Afganistan ali danes v Afganistanu? V jeziku, v jeziku ... razumite, zmanjkuje mi eksotičnih jezikov ... okej, v eksotični poljščini: nic.
Zares, sposobnega človeka, kot je Türk, je za zastarelo, nemočno in tako rekoč neopaženo organizacijo škoda. A kot kaže, iz Slovenije ne bežijo le možgani mladih diplomantov naših univerz, za katere tu ni ne služb, ne prostora, ne zraka, temveč si jo na lepše želijo popihati celo možgani politikov. Zato predlagam: naj za položaj generalnega sekretarja ZN raje kandidira Peterle. Da bo laže prebolel užaljenost zaradi pomanjkanja podpore njegovi kandidaturi za generalnega sekretarja Sveta Evrope. V Sloveniji imamo kup nekoristnih politikov, ki bi se jih bilo treba znebiti. V svetu tam zunaj imajo kup docela nekoristnih organizacij, katerih vodstvene položaje je treba zapolniti. Slovenija pa si želi prepoznavnosti v svetu. Mar ne bi bilo idealno, ko bi slovenski želji po nastopaštvu, bahavosti in Guinessovih rekordih ter potrebi organizacij po takih ali drugačnih »precednikih« z eno samo elegantno potezo ustregli tako, da bi Slovenija na nesmiselna delovna mesta trajno izvažala svoj presežek neuporabnosti, namesto da žrtvujemo ljudi, ki jih krvavo potrebujemo tukaj in zdaj?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.