Gabriela Babnik, pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka

Samo tisto rumeno torbo bi ji moral izmakniti. In zbežati. A mlad temnopolt domačin, ki je oprezal za starejšo belopolto turistko, je začel v njej vse bolj prepoznavati nekoga, ki ga ne sme prizadeti. Ona pa je začela v njem vse bolj prepoznavati tisto, kar je manjkalo njej. Mlado moško telo, s katerim je skušala preseči najprej osamljenost in nato celo smrt.

Tako sta se Ismael, ki je odraščal na ulici, v revščini in nasilju, in Ana, oblikovalka, ki se je morala umetnosti odpovedati zaradi družine, sicer vira njenih globokih travm, znašla v hotelski sobi sredi Burkine Faso. A tako kot je suša v tistem času iznakazila naravo, se tudi zveza dveh kompleksnih posameznikov, ki sta jo sproti popisovala vsak v svojem romanu, ni mogla izteči idilično …

To zgodbo, ki se upira kratenju pravice do ženskega užitka in umetniškega ustvarjanja, je v celoti napisala na roko. Šlo je za gromozanski podvig, saj Sušna doba zdaj, ko je na voljo v knjižni obliki, obsega skoraj 300 strani. A ko piše romane, vedno uporablja svinčnik in papir. Ritem je zato drugačen, zapis intimnejši. In vsi trije romani, ki jih je napisala na tak način, so pritegnili pozornost. Prvi, Koža iz bombaža, o Burkincu v zapleteni zvezi v Ljubljani, je prejel nagrado za najboljši prvenec. Drugi, Visoka trava, o samodestruktivnih Slovencih, se je prebil v širši krog kandidatov za kresnika. To je uspelo tudi tretjemu, Sušni dobi, ki je novembra v Bruslju osvojil nagrado EU za književnost in ga zdaj čakajo najmanj trije prevodi.

Ni naključje, da je v središče že dvakrat postavila rasno mešano zvezo in isto podsaharsko državo. O obeh ve ogromno, zaradi znanstvenoraziskovalnega dela, ki se je končalo z magisterijem iz modernega nigerijskega romana, pa tudi zaradi enoletnega potovanja po Afriki, za katero se je odločila pred tem, med dodiplomskim študijem primerjalne književnosti, in ki se je končalo v očarljivi Burkini Faso. Tam je namreč spoznala svojega moža in skupaj z njunima deklicama že leta živijo med Ljubljano in Ouagadougoujem. Njena literatura vseeno ni avtobiografska. Poleg drobcev drugih literarnih del vanje resda vključuje tudi drobce iz resničnega življenja, a glavni junak Kože iz bombaža ni njen mož in liki iz Visoke trave niso njeni slovenski sorodniki, čeprav so ji slednji ob izidu romana grozili s tožbo.

Tesno vez z literaturo je začela spletati pri petih ali šestih med listanjem po eni redkih knjig, ki so jih imeli takrat doma. Po naključju je bila to antologija slovenskih pesnic in kmalu je tudi sama napisala svojo prvo pesem in zanjo prejela nagrado. Pozneje je domov nosila kupe knjig in že kot osnovnošolka brala denimo Dostojevskega. Tako ne preseneča, da je nazadnje kljub poigravanju z idejo, da bi postala veterinarka, pretehtala ljubezen do literature.

Prve pesmi je objavila v reviji Mentor, kjer so jo sčasoma povabili tudi k pisanju literarnih kritik. Danes jih objavlja v številnih medijih, njen neposredni kritiški slog, ki avtorjem brez zamegljevanja in olepševanja pove, ali so naredili presežek ali pa so se zadovoljili prezgodaj, ji je lani prinesel tudi Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko. Poeziji pa se je medtem odpovedala in se preusmerila v prozo. Pogum je zbrala po zaslugi urednice na Mladinski knjigi Nele Malečkar, ki je v njenih kritiških zapisih prepoznala literarnega duha in jo je izzvala, naj ji prinese roman. Le tri mesece kasneje je rokopis lahko položila na njeno mizo.

Medtem je začela na povabilo Vilme Štritof pisati tudi radijske igre in prva, zasnovana po njenem prvencu, si je na prestižnem festivalu Prix Italia izborila nominacijo na najboljšo radijsko igro, narejeno po predelavi. Sledile so krajše radijske igre, ki so nastale po njenih novelah, ki že čakajo na skorajšnji izid. Še letos pa naj bi dočakali tudi prevod romana Americanah nigerijske pisateljske zvezdnice Chimamando Ngozi Adichie, katere se po Polovici rumenega sonca zdaj loteva drugič.

Medtem prve obrise dobiva tudi njen naslednji roman. Tokrat jo je navdihnilo raziskovanje Harlema, zato bo delo verjetno precej drugačno od prejšnjih. Nedvomno pa se bo spet dotaknila nestrpnosti do drugačnih, ki ji še vedno ni in ni videti konca.