Andrés Neuman: Samogovori

+ + + +

Oče pred smrtjo odpelje sina desetletnika na nepozabno potovanje. Da bi mu predal izročilo, že ded je bil šofer kamiona in stric tudi, še sam bi moral biti, pa se je obrnilo drugače. Razvažata, on vse bolj utrujen, na smrt utrujen, mali od celotne poti razume samo drobce, še najbolj se napali na najbolj nemogoče nepomembne podrobnosti, na različne vrste igrač in atrakcij ob poti. Celota mu izginja in se razblinja in od zgoščene predaje dediščine očitno ne bo haska.

Medtem ima mati doma ljubimca, kar moževega lečečega zdravnika, in s pristno mešanico pohote, obtanatalne perverznosti in slabe vesti premišljuje o dolžnosti in bolečini, vidimo, da se poskuša boriti proti fascinaciji z živim in živahnim nasproti utrujenosti utrujenega in sušečega se, izginjajočega moža. Samogovori so tako zgodba o treh vidikih smrti; enega nepovratno pred prehodom, nekoga, ki ga kljub ljubezni ne more spremljati v skrivnost in bi bilo tudi nepošteno, če bi ga moral, in neobremenjen, naiven pogled mulota, ki verjame, da je oče shujšal kar tako in da so tablete res proti alergiji in prehladom. Trije govori mimo smrti, oče je namreč že skoraj čez in bolj v spominjanju, bolj kakor bolečina ga zaznamuje nezmožnost misliti kakršnokoli prihodnje, sinko pojma nima in mama se bolj kot z neizprosnostjo ukvarja s sabo in pripravami na izgubo in žalovanje – zato samogovori, mimo-govori. Ker ni dialoga, tudi kadar govorijo, ga ni.

Vendar pa Neuman, v Španiji živeči profesor latinskoameriške književnosti, ni naiven. Ne gre mu za obsmrtno grozo, kakršno je ob očetovi smrti popisal Lojze Kovačič v Dečku in smrti, dialog ne poteka z neznano znanko, prenesen je na raven literature. Ker mama in žena predava literaturo, najde ob hitrih srečanjih z ljubimcem predvsem veliko časa za branje, in potem nam Neuman citira njene beležke in komentarje k prebranemu. To pa niso resnični izpisi iz resničnih knjig, ampak citati ponaredki v prepoznavnem slogu; pojavlja se recimo Javier Marias in je fragment tipično spominski in nostalgičen. Tudi sicer se zdi njen del monologa najbolj mariasovski, komentar na reminiscenco in otožen preliv čez spomine. Literarna igra se tako dogaja na podlagi izmišljenih navedkov literarnih soigralcev, kar je očarljivo, predvsem zato, ker so komentirane izmišljije, vendar takšne, kakršne bi morali (prepoznani) avtorji po zakonih nujnosti in verjetnosti res zapisati. Mož dela bolj končno inventuro in prenaša na sina neprenosljivo, kot bi ga hotel obvarovati pred lastnimi zmotami, kakor da je to mogoče. Samogovori zaradi nenehne bližine smrti in medbesedilne igre niso kratkočasno branje, so pa eno tistih del, ki se upirajo splošno razpaseni pozabi smrti.