Salama

Janko Lorenci

24. 1. 2014  |  Mladina 4  |  Kolumna

Našemu zdravju se piše slabo, ker je bolan ves zdravstveni sistem. Delež BDP-ja za zdravstvo je pod evropskim povprečjem in vztrajno ostaja približno enak, čeprav se prebivalstvo stara, stroški zdravstva pa hitro naraščajo. BDP je v krizi padel, skupaj z njim pa tudi zdravstveni denar. Bolj prazne so tudi denarnice plačnika bolnika. Ob tem delež denarja iz žepa, kot temu pravi dr. Keber, narašča in dosega že slabo tretjino vsega denarja za zdravstvo. Ta denar (dopolnilno zavarovanje itd.) se ne pobira progresivno.

Vse skupaj pomeni, da nas bolezni in smrt bolj ogrožajo. Najbolj revnejše, ki ne morejo več računati na nekdanjo polno solidarnost.

Zmanjševanje varnosti je poglavitna značilnost sedanjega zdravstva. A tu so še njegove anomalije. Na njegovo že tako zdelano in hirajoče ogrodje so prilepljeni prisesanci – zasebne zavarovalnice, dobavitelji zdravil in opreme, gradbeništvo. Prisesani so s pomočjo ljudi znotraj sistema in pa dela politike. V osnovi gre za korupcijo, za katero ni, kot pravi Brecelj, nikoli nihče kaznovan. Država tako stanje tolerira; še noben zdravstveni minister se ni temeljito lotil javnih naročil. Če bi jih saniral (centraliziral itd.), pravi bivši predsednik KPK Klemenčič, ne bi potrebovali nobene reforme.

Zdravstvo je nekakšen koncentrat motenj v družbi – sistemske zmešnjave (odsotnost zdravstvene strategije, neurejeno vprašanje zavarovanja in koncesij, preveč bolnišnic), korupcije, nemeritornosti (plačna uravnilovka), neoliberalne ideologije (napredovanje privatizacije), prestreljenosti politike z lobiji.

Ni čudno, da dolgo nesporne odlike zdravstva polagoma ugašajo. Kriza se v svojem šestem letu pospešeno seli v posamične podsisteme in boleče vstopa v vsakdanje življenje prebivalstva. A hiranje zdravstva ne bo šlo tako mimo večine kot težave z likvidnostjo države in bank. Z zdravstvom je drugače – kot svojega ga čuti celotno prebivalstvo. Tu ne bo ravnodušnosti; politika, ki bi dopustila, da se zdravstvo na hitro zlomi ali postane za povprečnega Slovenca neprijazno, bi takoj odfrčala.

A politika se nagiba k avtizmu, je, kot rečeno, prestreljena z lobiji in dogmami o privatizaciji, v katero jo silijo tudi vrhovi EU. Tu je še kriza, na vseh področjih čedalje bolj boleča. Koalicija je na oblasti že dobro leto, a ni storila nič – postopna pavperizacija in privatizacija zdravstva, kriminalno delovanje prisesancev in korupcija se nadaljujejo, nedodelani zdravstveni sistem omogoča ribarjenje v kalnem.

Res je zdravstvo morda še zmeraj najbolj solidaren podsistem, vendar je čedalje bolj najedeno. Pri tem ga mnogi zavestno slikajo še bolj črno, kaotično, defektno, kot je v resnici. Motiv je jasen – javno zdravstvo je brezupno, dajmo ga čim prej čim bolj privatizirati. To načrtno spodkopavanje spominja na zloglasno geslo »najprej diskreditiraj, potem likvidiraj«. Tu bi lahko rekli: diskreditiraj – privatiziraj. Podobno se z enakimi motivi (ideološkimi, koristoljubnimi, pod vplivom tujine …) že vsaj desetletje zavestno demonizira državno premoženje. Njegovo krčenje – družba je vezna posoda – bo pospešilo privatizacijo tudi na drugih področjih – v zdravstvu, šolstvu itd. Zapomnimo si trditev Anthonyja Giddensa: z javnim sektorjem se še da zaslužiti – če bo privatiziran.

Zdravstvo, ki enako kot druga področja kljub poskusom Breclja in tovarišev ni doživelo notranjega samoočiščenja, tako ostaja značilen del procesov, zaradi katerih Slovenija nazaduje. Kriza je to neusmiljeno razgalila. Z usihanjem in razprodajanjem gospodarstva bolj zapletena in potencialno donosnejša opravila opuščamo ali jih prepuščamo tujcem. Hkrati razgrajujemo socialno državo. To je dramatično spreminjanje, zaradi katerega bo trpela velika večina prebivalstva.

Brez zdravega javnega zdravstva ni zdrave družbe, dobesedno in metaforično. Pri tem je jasno, da ni mogoče ozdraviti zgolj zdravstva samega, saj ni osamljena oaza v puščavi. Vendar je mogoče veliko napraviti tudi na posamičnih področjih. Čakanje na nekakšno vseobsežno okrevanje vodi v negibnost in nazadovanje. Šoltes ne bi delal čudežev, a lahko bi bil koristen minister. Tudi zato dela Lukšič zdravstvu, vladi, svoji stranki, predvsem pa mnogim današnjim in prihodnjim bolnikom grdo škodo – a s svojimi egoklobasarijami hkrati nehote opozarja, kako nujno je ozdraviti zdravstvo in odnos politike do njega.

Najpomembnejši (posamični) premik na boljše bi bila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in s tem okrepitev solidarnosti na področju, kjer gre dobesedno za življenje in smrt. Premierka obljublja tudi odpravo opisanih anomalij in jasno strategijo. Bomo videli. Lahko smo skeptični, saj je ta oblast izjemno dvorezna. Res je umirila ozračje, ni janševsko avtoritarna, glede trojke je odigrala pozitivno vlogo in sprejela je kar nekaj razumnih odločitev. Vendar so njeni rezi na mnogih področjih bolj surovi, kot to zahteva kriza. Podobno kot prejšnje koalicije je bolj kot ljudstvu blizu povzpetniškim klikam. Pri tem je odpor proti posegom, ki državo polagoma predelujejo v nekaj drugega – spomnite se znamenite izjave »sekljajo nas kot salamo« –, iz različnih razlogov nenavadno šibek. To je nevarno stanje.

Tudi v zdravstvu smo na prelomnici. Če kje, imamo prav tu vso pravico do ostre obrambe. Na srečo se polagoma bližajo volitve. Menda ne bomo fatalistično živeli slabše in umirali hitreje kot doslej zaradi podmerskih politikov, podkupljenih zdravnikov, pohlepnih neoliberalcev, prisesancev, za katere se dobro ve, kdo so, a sesajo naprej.