Junaki in zločinci hkrati?

Jurij Gustinčič

24. 1. 2014  |  Mladina 4  |  Pod črto

Slovo od Ariela Šarona ne bi moglo biti bolj značilno za naše čase. Pri tem v mislih nimam toliko Izraelcev – kdo ve, kaj si resnično mislijo –, pač pa bolj ves preostali svet. Priznajo mu, in to vedno poudarjajo, da je bil velik vojščak, stras-

tno vdan domovini. Ne bomo pozabili, kako je vdrl čez prekop in obkolil Tretjo egiptovsko armado. So pač ljudje, celoten narod, ki ne bo pozabil njegovega ravnanja, ko so kristjani pobijali Palestince, odrasle in otroke, on pa je molčal. Mediji so na dan Šaronove smrti, po njegovem osemletnem boju za življenje, sporočali svetu, da je odšel junak in vojni zločinec. S tem se je svet strinjal in obe plati enega znamenitega življenja pač sprejel. Dvomim, da se bodo še razvijale moralne razprave o tem. Sicer pa dobro in zlo pogosto hodita z roko v roki. Oliver Cromwell, oče angleškega parlamenta, je na Irskem požgal in uničil celotno vas skupaj z vaščani.

Tako smo dve plati življenja, junaštvo in okrutnost, pač postavili drugo ob drugo, ne sicer ravno v harmoniji, vendar v nekakšnem sožitju, ki ga zgodovina sprejema. Vsak bo seveda izbral predstavo, ki ji duhovno daje prednost – ali junaštvo ali zločin. Vendar velikih razprav o zadnjem primeru najbrž ne bo. Saj bi morali potem poiskati vse zgodovinske vzporednice – na stotine jih je – in začeti postavljati zgodovino in njene junake na nova mesta, o katerih naj bi se človeštvo dogovorilo, pa se nikoli ne bo. Čeprav bi bilo treba, kajti če ostanemo pri svoji preteklosti in zgodovini, stopamo naprej z neopravljenim delom, ki nas bo preganjalo. Včasih si pri tem dovolimo brezbrižno lahkotnost – tudi ko gre za še žive ljudi. Odpiramo dosjeje in jih pustimo odprte. Takšne občutke imam ob zgodbi, ki nas je pred letom ali dvema tako zanimala, da smo jo sodili z neverjetno lahkotnostjo. Kolega, eden najboljših novinarjev, kar jih imamo, je bil javno sramoten, ker naj bi bil v prejšnjem režimu imel nalogo, da opazuje sonarodnjake in poroča policiji, kaj delajo v tujini. Pa so takoj začeli javno govoriti, češ kako je ljudi »ovajal«. Brez dokazov, vendar kot dejstvo, ki naj bi ga upoštevali, ko govorimo o človeku. Lahkotnost vedenja, s katero smo pripravljeni uničevati nekoga zaradi govoric. Lahkotnost, ki je v naši deželi najdemo na kupe.

Tako se ne ravna le z ljudmi, temveč s celotnimi deli zgodovine. Lahko se denimo meni, da smo bili Slovenci v drugi svetovni vojni junaki, ki so se proti največjemu vojaškemu stroju na svet, Hitlerjevemu, borili, kot se niso znali ali si niso upali veliko večji evropski narodi. Lahko pa se tudi največjim junakom zameri že to, da so jih vodili, denimo, komunisti, in na podlagi tega celotno dogajanje prikazujemo drugače, slabšalno, jezno ali zaničljivo. In potem tista povojna Ljubljana. S svojo okolico. Preprosto rečeno, kaj je pri presoji preteklosti pomembnejše – Huda Jama ali Cankarjev dom, v katerem se je odigrala celotna naša povojna kultura? Kako bomo desetletja, ki so nam še blizu, označevali le z vzdevki.

Ali moramo obžalovati, da so na čelu boja za samostojnost toliko časa, leta in leta, stali tisti hudi komunisti, ki jih zdaj zaradi totalitarnih grehov obtožuje med drugimi Evropska unija. Sploh, ali naj nas vodijo skozi življenje etikete, ki jih uporabljamo brez pojasnil. Reče se na primer, da zavračamo totalitarizme – komunizem, nacizem, fašizem. Kako, prosim? So bile te tri vrste političnih skrajnosti v drugi svetovni vojni enake? Ali so se drugi borili proti vsem trem ali je bila slika nekoliko drugačna? Toda če vztrajamo pri takšnem poenostavljanju in primitivnem posploševanju, kaj ostane od naše zgodovine. Je sploh smotrno, da enačimo vse, kar se enačiti da, le da ne bi resno mislili o zgodovini in njenih tokovih.

Tudi glede tistega, kar sem navajal na začetku o kolegu, ki mu očitajo, češ da je »ovajal« in naj bo sedaj preklet. Novinar sem že več kot pol stoletja in sem to bil seveda tudi pod »tistim« režimom. Dolgo sem bil poročevalec iz svetovnih metropol, pogosto sem se pogovarjal z ljudmi, ki so vedeli veliko več od drugih, in sem bil srečen, če sem predstavnikom svoje države – ni me bilo treba prositi, naj pripovedujem o tem – lahko prenesel kaj od tega, kar sem slišal. Danes mi lahko kdo reče, da sem pri opravljanju novinarskega dela sodeloval z oblastjo, ki je bila takšna in takšna. Priznam. Ne le to, ponosen sem, da sem predstavnikom svoje države vedel kaj povedati. Pri tem nisem razmišljal, ali so levi, manj levi, morebiti takšni, ki se bodo ob spremembi režima spremenili iz levih v desne. Imel sem pač državo, cenil sem jo in ji povedal, če sem mislil, da ji bo to vedenje koristilo. In to je vse, bom dodal za tiste, ki sedaj stikajo po življenjepisih državljanov in iščejo dokaze o »druženju s komunisti«.

Da ne pozabim epizode, stare več kot pol stoletja. V Londonu, kjer vsi za kom tekajo, se mi je posrečilo, da so me sprejeli pri ameriškem veleposlaniku. Lahko mi verjamete, v takratnem Londonu to ni bilo ravno lahko. In takoj sem pohitel povedat predstavniku svoje države, kar sem bil slišal – mimogrede, če je bil predstavnik, ki sem mu to sporočil, prvi svetnik in odpravnik poslov, je bil to gotovo tudi obveščevalec. Tako je po vsem svetu. Prijatelj, ameriški diplomat, mi je nekoč pripovedoval, kako je služboval v Južni Ameriki in da se je tam vse osebje njegovega veleposlaništva izogibalo prijateljevanju s prvim svetnikom – saj vsi vedo, da so ti, takšna je svetovna praksa, skoraj vedno tudi vodje obveščevalne službe.

Največje težava je v tem, da ljudi s takšno lahkoto razvrščamo v skupine, ki naj bi se jim izogibali. Nekaj jim je prilepljeno, česar naj ne bi bilo mogoče prezreti. Ker sem ljubitelj glasbe, me posebej zanima, kako se sicer normalni in pametni ljudje oklepajo javnih sodb. V glasbi, denimo, ima veliko ljudi težave z Wagnerjem, kratko malo zato, ker je bil antisemit. V Izraelu je trajalo desetletja, preden so na nekem koncertu prvič izvajali kaj Wagnerjevega. Bil pa sem v Londonu, ko je eden najboljših novinarjev kritikov, Jud, izrazil drugačno mnenje. Napisal je, da obožuje Wagnerjeve Nibelunge in da redno hodi na sicer redka izvajanja celotnega cikla. Wagner naj bi bil antisemit, se je vprašal. Pa kaj potem, to je njegova stvar. Njegova glasba pa je svetovna in tako človeška kot grške tragedije. Tako je rekel in napisal.

Stvar je preprosta, če hočemo. Svet je treba razumeti v njegovi neskončni zapletenosti, nič se ne sme poenostavljati. Ko smo že omenjali etiketiranje, če bi metali vse, ki so se bojevali v 20. stoletju, v isti koš, bi se nam to maščevalo. V resnici komunisti, nacisti in fašisti ne gredo skupaj. Vsakega moramo jemati posebej. Potem bodo tudi nekatere plati naše zgodovine prejšnjega stoletja dobile resno oceno, brez tega pa ne. Posploševalcem v središčih Evropske unije, ki so vrgli v isti koš »komuniste, naciste in fašiste«, pa tole: če govorite tako, potem ste nepismeni, za takšne pa ne bi smelo biti prostora v Bruslju. Ali pač?