Urša Vidic, vizualna umetnica

Čisto na koncu popolnoma zatemnjenega prostora je steklena vitrina, iz katere sije razkošna belina. Ja, prav sije, saj je polna ledu, takšnega res skrbno oblikovanega, milimeter za milimetrom. Ročno tesanje in rezljanje sta trajali ure, dneve, vse dokler se ni globoko zamrznjena voda spremenila v prostrano pokrajino.

To je njena Antarktika. Miniaturna sicer, a ta celina jo intrigira že leta, najbolj zaradi večnega ledu, ob katerem se ustavi celo čas. In ko je nekoč zrla v ledeno naravo, ki jo je na svoji sliki v 19. stoletju tako zelo sublimno upodobil C. D. Friedrich, je sklenila, da se je bo lotila tudi sama. A ne na platnu, naredila je skulpturo, ki jo pri življenju zdaj ohranja zamrzovalnik, za še bolj realistično izkušnjo pa jo je podložila z zvočno spremljavo Luke Uršiča - Kaluja, s katerim sta podobno temo raziskovala že pred dvema letoma pri projektu Iceberg v mariborski Kibli. Tokratni projekt je naslovila Crystal Sea in še mesec dni bo na ogled v galeriji Kazemate na Ljubljanskem gradu. Vse dotlej bo pričal, da je z distance lahko tudi najsrhljivejša narava presunljivo lepa. A kljub svoji navidezni večnosti je tudi krhka in celo minljiva.

Morda bi morali zametke njene fascinacije nad oddaljenimi pokrajinami iskati že v njenih prvih risbicah. Očeta, ki je sanjaril o polinezijskem otoku Vanavana, je takrat znova in znova risala na samotnem otoku. Obiskovala je tudi likovne delavnice in v svoj dnevnik veliko več risala kot pisala, potem pa se je vpisala na študij grafičnega oblikovanja, a na sprejemih izpitih ji je nepričakovano spodletelo. In še dobro, da ji je. V naslednjem letu se je namreč na tečaju Nuše Lapajne tako zelo našla v slikarstvu, da je na koncu pristala na isti akademiji, vendar na drugi smeri.

Pozneje je pol leta preživela na izmenjavi v Münchnu, kjer jo je osupnila odprtost tamkajšnjih profesorjev za vse načine umetniškega ustvarjanja, tudi tiste, ki jih na njeni akademiji takrat niso priznavali. To je bil čas, ko je že opozorila nase s prvimi, le na prvi pogled abstraktnimi slikami, na katerih je upodabljala gole človeške figure. Bile so nedoločljivega spola, ker je želela obravnavati stereotipe o spolih. In tudi v njenih poznejših delih je veliko feminizma, a vsakršnemu predalčkanju se raje ogne, saj jo zanimajo najrazličnejše teme, materiali in načini izražanja.

Prav zaradi teh je, čeprav so ji slikarska dela prinesla nominacije za številne ugledne nagrade, tudi za nagrado Essl za srednjo in vzhodno Evropo, sčasoma vse bolj iskala nove izrazne poti. Ustvarjala je s pleksi steklom, sebe umeščala na slike Pietra Bruegela, lotila se je videa in prostorskih instalacij. V slednjih sta se še posebej dobro znašli v tandemu z Meto Grgurević, s katero sta se spoznali v galeriji Ganes Pratt, ki je pred leti iz anonimnosti potegnila mlade umetnike, danes najvidnejše v svoji generaciji. Imeli sta veliko skupnega, potipali sta se na razstavi Flowers are Inherently Disgusting, potem pa ustvarili prostorski projekt Deadly Kiss Me in ga nadgradili v Murder, My Sweet, ki je obiskovalce z atmosfero, zvokom in mehanizmi teleportiral naravnost v film noir. Prinesel jima je številna gostovanja, njun zadnji projekt Galanterie Mechanique pa omembo žirije na lanskem domačem bienalu sodobne umetnosti.

Izjemno delovno leto je za njima, a če si še tako poln idej, imaš vrsto realiziranih projektov in te poleg tega še cenijo, te na koncu vedno čaka isto: praktično neobstoječ slovenski trg umetnin. Tudi sama je med mnogimi kulturni delavci, ki so morali poprijeti za dodatno delo, a njeno je k sreči izjemno kreativno, saj se je našla v ustvarjanju scenografij za gledališke predstave. Nedavno je premiero dočakala predstava Fiziki v MGL, zdaj v Varaždinu pripravlja sceno za Češnjev vrt.

Njena trenutna razstava morda zaključuje neki cikel njenega umetniškega ustvarjanja. Zaradi neizmerne želje po učenju novih in novih stvari jo mika, da bi spet naredila oster rez in se v prihodnje morda lotila tudi kakšnih ne nujno zgolj umetniških projektov. Zagotovo pa še ni rekla zadnje besede o zamrznjenem času. Zelo si želi na Antarktiko. Obstaja verjetnost, da ji bo to nekoč tudi uspelo!