Roberto Bolaño: Telefonski klici

+ + + +

Portreti nepomembnežev

Telefonski klici so zbirka štirinajstih kratkih zgodb, ki večinoma odsevajo razburljivo in kozmopolitsko avtorjevo življenje; dogajajo se nekje med Mehiko in Čilom, med Španijo in njenim podeželjem, slutimo bližino krajev, kjer je preživel čas od emigracije od začetka Pinochetove diktature, ko je bil s številnimi zaprt, do prezgodnje smrti.

Kot je značilno za pretežni del njegovega opusa, se tudi tokrat mešajo fakti in fikcija, biografije so postavljene na nejasno mejo med (fingirano) biografskostjo in izmišljijo. Pisatelj, ki si privošči literarno veličino in ga potem ta v kritiki hvali, da ni jasno, kdo koga manipulira in zavaja. Pisatelji, ki si izmenjujejo podatke o natečajih, na katere pošiljajo kratke zgodbe pod različnimi naslovi, in živijo od nagrad, ki jih ženerozno podeljujejo podjetja in železnice. Usode žensk, ki so vse življenje iskale idealnega partnerja, neuspešno. Pornozvezda, ki se iz nerazumljivih razlogov med snemanjem v Ameriki privadi, da obiskuje ostarelega in malo zmahanega kolega. Same zgostitve usod ljudi, pripovedovane, kot da jih je pripovedovalec poznal ali se celo zapletal z njimi, fatalne misice spremljevalke, ki so se postarale in zdebelile, predvsem pa – ta je avtobiografska, saj je o tem drug roman in potrditev v dejstvih – detektiva, sošolca, ki sta Bolaña res izpustila dober teden po prijetju; to je en sam zemljevid mimobežnih srečevanj.

Namesto kompozicije je na delu skoraj (ali kot da) memoarska naključnost, zdi se, da gre za mimobežne trke, ki so se zapletli in se je vse zdelo zelo pomembno, vendar tudi razpletli, brez velikih pretresov. Z nekaj običajnega čustvenega izsiljevanja in potem z bedno prekinitvijo odnosov. Tudi zaradi smrti, vendar absurdnih in skoraj naključnih. Ali s preselitvijo, ko se nikomur več ne zdi vredno, da bi se v novem življenju spominjal starih prijateljev in ljubimcev. Zdi se, da Bolaño nalašč prekinja poantiranost zgodb, kakršno poznamo iz sočasnega magičnega realizma ali heroičnih štorij o gavčih, da se izogiba zaključenosti in kratkozgodbarskim preobratom. Njegovi detektivi in pornodive so bolj sleherniki, njihove usode nejasne in odprte, ni zaokroženosti. Kot da je to polemika z nekaterimi južnoameriškimi predhodniki in vrstniki, ki so se zatekali k citiranju zapletov trivialne literature; pri Bolañu so usode trivialne, vendar očiščene vsakršnega patosa in podane kot da skozi skoraj naključno in nadrobljeno naracijo. Ob tem vidimo njegovo nedvomno načitanost, kjer tradicija in sodobniki drugače kot vrstniki niso gojišče literature; pisanje in branje je bolj poklic, oropan vsakršnega dostojanstva ali vzvišenosti, literatura bolj posel in način preživetja kot poslanstvo in poklicanost.