Ifigenija Simonović et al.: Vitomil Zupan: važno je priti na grič

+ + + + +

Zbornik pričevanj, spominov, fotografij, esejev in intervjujev ob stoti obletnici rojstva titana slovenske kulture.

Pisatelj, potepuh, ženskar, partizan, zapornik, dramatik, gradbeni inženir, pesnik, gizdalin, prevajalec, boem, filozof, provokator, boksar. Torej človek, o katerem so se vsakodnevno rojevale legende. Kdo je bil Vitomil Zupan? Svetovljan, partizan, zapornik skoraj sedem let, avtor romanov »Levitan« in »Menuet za kitaro«, po katerem je bil posnet legendarni film »Nasvidenje v naslednji vojni«.

Ne, avtorji Ifigenija Simonović, Aleš Berger, Alenka Puhar et al. so ga predstavili skozi serijo osebnih srečanj in drugovanj z njim, ponatisnjenih pisem, literarnih odlomkov in premislekov tako o njegovem bivanju kot o družbi, s katero se je konfrontiral. Zbrali so tudi besede njegovih sodobnikov, brskali po arhivih, spraševali po pismih, poiskali njegove intervjuje, reklamne domislice, odkrivali duh časa, spraševali urednike pri založbah, zakaj mu knjig niso objavljali, rekonstruirali fatalni telefonski klic konec štiridesetih let, da so ruski tanki že v Srbiji, prinesli besede njegovih zaporniških sotrpinov, podrobno opisali, kako mu je v zaporu brez svinčnika in papirja uspelo napisati zvezke pesmi in zapiskov, kako je iznašel načine tihotapljenja, kdo in kako so ga rešili pred smrtjo s pljučno operacijo, na kakšen način so mu pomagali prijatelji, kaj vse je počel potem na svobodi, kako je vnaprej celo iz svojega pogreba režiral slovo, kakršnega Žale še niso doživele. Čeravno so leitmotiv njegova uporniška dejanja in akt pisanja, so avtorji ohranjali tudi njegov genij študioznosti: učenje jezikov, branje knjig in dolgourne pogovore s profesorji Sovretom, Ramovšem, A. O. Župančičem. A ne le on, tudi njegovi bližnjiki so delili iste iskre lucidnosti, tako je Taras Kermauner v »Delovi« anketi o največjih romanih postavil njegov »Levitan«, ki je bil tedaj še v založniškem bunkerju.

Hommage, ki se bere kot literatura.