Dr. Lovre Božina: »Privatizacija hrvaških bank je bila ena največjih napak, kar smo jih naredili«

Banke so samo stična točka dolžniško-upniških razmerij, in če prodate banko, dejansko prodate del gospodarstva.

Dr. Lovre Božina (1952) je eden največjih hrvaških bančnih strokovnjakov. Je profesor na katedrah za podiplomski študij v Zagrebu, Osijeku, na Reki, v Splitu in Pulju, kjer je zaposlen na Fakulteti za ekonomijo in turizem Univerze Jurja Dobrile. Je seveda pisec več knjig in učbenikov. Še posebej ponosen pa je, da je na profesorsko mesto pred približno 25 leti prišel iz prakse. V začetku osemdesetih let je začel delati v Hrvaški narodni banki, nato je delal v znani Službi družbenega knjigovodstva, SDK, kjer je bil odgovoren za banke. Od tam, pravi, bi lahko kariero nadaljeval v bančništvu, tako kot številni njegovi kolegi. A se je raje kakor za denar odločil za pisanje knjig.

Slovenska vlada napoveduje prodajo bank, Hrvaška je to že naredila. Kakšne so vaše izkušnje?

Preden smo pred približno 15 leti na Hrvaškem začeli privatizacijo bank, smo si zastavili nekatere cilje, v kontekstu katerih je bila izpeljana prodaja. Namen prodaje bank je bil zagotoviti stabilno gospodarstvo. Hoteli smo doseči stabilne cene, hoteli smo uravnotežiti menjavo s tujino, želeli smo rast zaposlenosti in nizko inflacijo. Učinek tega procesa je nazadnje bil, da smo ukrotili inflacijo, drugih ciljev pa ne le da nismo dosegli, ampak smo se dejansko od njih celo oddaljili.

V Sloveniji nameravamo prodati banke, da bi zmanjšali zunanji dolg. Ali ni bila tudi na Hrvaškem to ena izmed glavnih obljub ob prelomu tisočletja?

Res je. Ampak dejansko je nato zunanji dolg zrasel, poleg tega je zrasel tudi notranji dolg, brezposelnost se ni zmanjšala, temveč je neprestano rasla. Po mojem mnenju in tudi po mnenju kolegov, strokovnjakov in profesorjev, je bila privatizacija hrvaških bank ena največjih napak, kar smo jih naredili. Ne zaradi prodaje kot take, ampak ker so bile posledice prodaje nasprotne od tistega, kar je napovedala vlada. Izkušnje so torej slabe.

Ohranite banke. Nikoli ne bomo izdelovali televizorjev, računalnikov, banke pa moramo imeti. In za delovanje banke ni treba kakega izjemnega strokovnega znanja.

Ampak zakaj? Prodaš banko, dobiš denar, z denarjem odplačaš dolgove … Zakaj so dolgovi zrasli?

V teoriji je to res preprosto, vendar pa banke niso navadna podjetja. Vzemite samo primer dobička. Pri nas – tako kot pri vas (Božina misli na primer Kramar, op. a.) – smo imeli predsednike uprav, ki so bili nagrajeni po dobičku. A če ima banka kako leto visoke dobičke, to pomeni, da je dajala veliko posojil, ki so bila zelo verjetno bolj tvegana. Že v naslednjem koraku lahko sledi bankrot banke oziroma to, da vam takšna banka sesuje del gospodarstva. Banke so samo stična točka dolžniško-upniških razmerij, in če prodate banko, prodate dejansko del gospodarstva. Ravno zaradi tega vrednost ali cena banke ni lahko določljiva. Ceno posamezne banke je težko določiti, ker je treba vrednotiti dolgoročno zaupanje v neko institucijo.

Po kakšni ceni je vlada prodala hrvaške banke?

Kakšna je bila nazadnje dejanska cena, še danes ne vemo. Vemo za kupnino, a če upoštevamo vložek Hrvaške v sanacijo, torej v izdajo državnih obveznic, to pomeni, da smo banke prodali s 50-odstotnim popustom. Poleg tega so novi lastniki razmeroma hitro, v zgolj nekaj letih, z dobički pokrili kupnino. Dobičke pa so seveda lahko hitro izčrpali iz okolja, torej iz gospodarstva. In to je spet nov strošek prodaje.

Zakaj ste se potemtakem odločili za prodajo?

Na Hrvaškem imamo precej ugledne inštitute s tega področja, kot sta inštitut za bančništvo pa inštitut za ekonomske znanosti in tako naprej. Zanimivo je, da te institucije v proces prodaje niso bile vključene. Nihče nas ni o tem nič vprašal. Namesto da bi vlada vprašala nas, je vprašala oziroma pripeljala tako imenovane strateške svetovalce. Danes vemo, da so bili ti plačani v odstotkih od prodajne cene, kar seveda ni nič drugega kot provizija, da ne uporabim hujšega izraza. Danes vemo, da je pri prodaji Privredne banke strošek za tako imenovano strateško svetovanje znašal 496 tisoč dolarjev plus šest odstotkov od vrednosti transakcije. Za tak denar lahko svetujete karkoli, predvsem pa lahko postanete velik zagovornik privatizacije. Javnost je takšne aranžmaje sprejemala zaradi ideologije, po kateri je vse, kar je zasebno, tudi dobro. In dejansko je šlo predvsem za zasebne interese.

So se ti domnevno neodvisni svetovalci nato znašli tudi na drugi strani, recimo med kupci bank, kar sedaj zaznavamo v Sloveniji?

Tudi tak primer smo imeli. A da je pri prodaji dejansko šlo za zasebne interese in ne za javni interes, dokazuje, da so novi lastniki navadno ključne zaposlene in predsednike uprav pustili na položajih. Če je bil namen res drugačno delo, novi produkti ali kaj podobnega, bi morali za začetek zamenjati upravo. Pri nas pa so novi lastniki v resnici hvalili stare uprave, kar pomeni, da so se z njimi vnaprej dogovorili. Potem se vprašam, zakaj jih je bilo sploh treba prodati? In drugič, če bi kupcem res šlo za povečanje kakovosti ponudbe, če bi torej to res bili nekakšni t. i. strateški lastniki, bi lahko sami ustanovili banko na Hrvaškem. Banke ni težko narediti. To ni tovarna televizorjev in zanjo ne potrebuješ izjemnih strokovnjakov, ampak predvsem zaupanje. Dejansko se v bančništvu že stoletja ni nič spremenilo.

Vi ste, domnevam, nasprotovali prodaji?

Ja, v tistem obdobju so nekateri mnenjski voditelji, večinoma ni šlo za bančne strokovnjake, trdili, da ti tujci k nam prihajajo po vojni, da bi nam ponudili pomoč. Sam pa sem bil prepričan, da prihajajo k nam zgolj zaradi interesa, ki je bil nasproten javnemu interesu. Banke smo začeli prodajati, ko se je gospodarstvo po vojni že stabiliziralo. Tisti, ki so kupovali, so imeli zelo dobre informacije, kaj se bo dogajalo. Cene so bile stabilne, obresti visoke, prihranki so bili veliki, nakupi bank so bili tako rekoč naložba brez tveganja. Sodeč po napovedih teh mnenjskih voditeljev, novih lastnikov, politikov in t. i. strateških svetovalcev bi morali pričakovati izboljšanje zaposlenosti, rast proizvodnje in tako naprej. Dejansko pa se je zgodilo, kot sem že povedal, ravno nasprotno. Družbene koristi od tega ni bilo, ampak je bil celoten proces izredno škodljiv. Preučevanje tega, kar se je glede prodaje bank zgodilo na Hrvaškem, je res zanimivo, morda celo edinstveno v svetu. Da narediš takšno strateško napako, pri tem, da smo imeli tako ugledne strateške partnerje in svetovalce za prodajo, tega niti človek z minimalno plačo ne bi nikoli naredil.

Sedaj živimo v prepričanju, da je upoštevati zasebni interes dobro. In da je zasebni interes pogosto javni interes.

Že, a prodaja banke ni prodaja hiše. Ko nekdo kupuje banko, je ne kupuje, da bi imel institucijo, ki je videti lepo, ki ima poslovalnice. Banko kupuje, da bi se trajno obdržal na trgu. Analiza nakupa banke zato ne vključuje samo ocene posojil, ampak tudi oceno klientov. Nekdo, ki je kupil Istrsko banko, je dejansko hotel imeti istrsko gospodarstvo, ker je imela ta banka v svojem portfelju 60 odstotkov podjetij v Istri. Vrednost banke torej ni vrednost na dan, ko ti izračunaš ceno, ampak vrednost, ki jo boš dobil v bodoče. Banka ima v svoji aktivi le del realne aktive, ki je predpisana po zakonu, vse drugo so finančne pogodbe. Tisti, ki kupuje banko, kupuje trg. In če država nad tem izgubi nadzor, kar se je najbolje pokazalo na Hrvaškem, izgubi recimo tudi nadzor nad zaposlenostjo. Gre za to, da v sistemskem smislu delavci niso več problem, ker je mogoče višji dobiček in poplačilo kupnine najhitreje dobiti tako, da se spodbuja brezposelnost.

Pravite, da cilji ne le da niso bili doseženi, ampak so se razmere celo poslabšale. Podjetja so propadla, gospodarska rast se je zmanjšala, brezposelnost, dolg, vse to je zraslo. Je bilo to zgolj naključje ali lahko trdite, da je bila to res posledica prodaje bank?

Slovenci ste. Spomnite se Istre nekoč in danes. Sprehodite se tukaj, po Pulju. Nekoč smo imeli močno Istrsko banko, trgovine so bile polne, kupili ste lahko večinoma domače izdelke in deloma izdelke iz uvoza. Tukaj smo imeli ogromna skladišča, imeli smo lastno proizvodnjo mleka, imeli smo tovarno cementa, imeli smo Uljanik, eno največjih ladjedelnic, in vse polno drugih podjetij, malih, srednje velikih in večjih. Vsega tega danes ni več. To ni gospodarska kriza. Istrska banka je danes prazna steklena stavba. Lahko danes še kdo reče, da smo banke uspešno sanirali? Pridite v Osijek, videli boste isto. Oglejte si danes Dubrovnik. Kaj je z Dubrovniško banko? Ni je več. Ni več Istrske banke, ni več Zadrske banke, namesto njiju obstaja madžarska banka OTP, ki pa je izredno majhna, tako kot tudi gospodarstvo. Po tem boste najbolje prepoznali posledice privatizacije. Istrska banka je imela nekoč poslovalnice po vsej Istri in tudi povsod na Hrvaškem. Vsega tega ni več. Danes niti diplomiranega ekonomista ne morete zaposliti. In čisto na koncu se lahko tudi sam vprašam, čemu še je namenjena ta univerza. Kaj in koga sploh učimo? Zakaj sploh še učiti?

Dobro, ampak vzrok za to je lahko gospodarska kriza, ki ima podobne učinke tudi drugod?

Prodaja bank na Hrvaškem in sedanja kriza sta ista stvar in imata isti, skupni imenovalec. Hrvaška javnost je privatizacijo dopustila iz prepričanja o pomembnosti zasebnega. Banke smo prodali in hkrati s tem povečali zunanji in notranji dolg, ker je »imeti« postalo tako pomembno. Temu lahko rečete pohlep. Izšli smo iz sistema, kjer je bilo marsikaj omejeno, in ko se je ponudila priložnosti, mnogi seveda niso izbirali načina, kako to narediti. Če je bilo treba, tudi s korupcijo. Vse to pa ni dobro, ampak je iracionalno. Kaj vam koristijo slike, ki jih imate doma, če pa jih ne vidi nihče drug? Milijoni, ki jih prenašate z računa na račun? Nič. Na drugi strani imate zato brezposelnost in revščino. Meni se zdi to neverjetno, zato sem zapustil bančništvo in šel raje pisat knjige, ker se mi zdi, da lahko le še tako vplivamo na tiste, ki prihajajo za nami. Ali pa denimo na vas, Slovence. Ko boste prodali svoje banke, boste le še korak bliže prepričanju, da je »imeti« tako pomembno. To pa ne bo slabo zgolj za vas, ampak tudi za nas.

Na Hrvaškem verjetno niste imeli težav z dokapitalizacijo bank?

Smo država, ki je, mislim, da takoj za Kuvajtom, za banke namenila največ bruto domačega proizvoda. Vi ste v tej krizi še do nedavnega dajali tri odstotke BDP, mi smo dali skupaj 30 odstotkov BDP. To, kar sedaj počnete, smo naredili že pred letom 2000, ko smo šest bank pred dokončno razprodajo ponovno sanirali. Greste po naših stopinjah, zdaj ste tam, kjer smo bili mi leta 1996. Želim pa poudariti, da bank ne smete opazovati neodvisno od gospodarstva. Ne naredite napake, ki smo jo naredili mi. Če jih opazujemo izolirano, lahko pridemo do čudnih sklepov. Nekatere banke so izredno dobičkonosne, ko uničujejo okolico. Po ekonomskih merilih lahko poslujejo sijajno, a če je s tem ves Pulj opustel, če v vsem mestu ni ničesar, kar spada k normalnemu življenju, potem to pomeni, da s to banko nekaj ni v redu. Na Hrvaškem pa se to ne dogaja le v Pulju, ampak tudi v Osijeku, Šibeniku, Splitu, Zadru. Tukaj se skriva odgovor na vprašanje, ali je pomembno ali ni pomembno, od kod prihajajo lastniki. Zato koristi od prodaje bank ne smete gledati samo skozi kupnino. Banke so veliko širši družbeni pojav, so krvni obtok organizma. Če je ta slab ali če ga upravlja kdo drug, je lahko to smrtno nevarno.

Namesto da bi vlada vprašala nas, je vprašala oziroma je pripeljala tako imenovane strateške svetovalce. Danes vemo, da so bili ti plačani v odstotkih od prodajne cene.

Kakšna pa je razlika med domačim in tujim upravljavcem krvnega obtoka?

Kaj nam koristi minister za turizem, če smo turizem prodali? Kaj danes na Hrvaškem še lahko počne finančni minister? Razlika je velika, zato imate tudi na Zahodu poleg zasebnih bank še javne. V Nemčiji imajo recimo posamezne dežele svoje banke, v Švici posamezni kantoni. Zakaj? Recimo, ker zasebni lastniki seveda niso zainteresirani, da bi podpirali gledališče v Pulju. Nekoč smo imeli v Pulju gledališče pa pet kinov, zdaj je ostal en sam. Poleg tega navadno zasebne banke kreditirajo predvsem projekte, kjer je tveganje najmanjše, še najraje dajejo posojila prebivalstvu, da to kupuje stanovanja. In naprej, dejansko takšne banke nimajo specifičnega znanja iz posameznega okolja, da bi presojale tveganja. Veste, da smo nekoč imeli na Hrvaškem banko, ki se je ukvarjala izključno z ladjedelništvom? Istrska banka je bila nekoč s ciklom poslovanja prilagojena ribištvu. To, brezgotovinsko poslovanje s prebivalstvom, pa bi lahko uvedli tudi brez prodaje.

Koliko bolje bi bilo Hrvaški, če bank ne bi prodala?

Za začetek bi imeli centralno banko, ki bi vsaj videla in vedela, kaj se dogaja v gospodarstvu in pod njim – ker zdaj ne vidi nič. Gotovo ne bi imeli tako velikega zunanjega dolga. In gotovo ne bi imeli toliko brezposelnih; ker te banke imajo popolnoma druge cilje. Poleg tega našemu finančnemu ministru na sestankih ne bi bilo treba prositi tujih bank, naj premislijo o svoji politiki poslovanja, kar počne zdaj. Danes smo v položaju, ko minister prosi banke, naj bodo vljudne in fine in naj vladi pomagajo pri reševanju državnih težav in naj upoštevajo finančno politiko države. A seveda te banke danes tu niso več zato, da bi reševale državne težave. Glede vseh drugih zadev pa verjetno ne bi bilo razlik. Tudi pri nas na Hrvaškem imamo v bančnem sektorju korupcijske škandale, tako kot pri vas, v slovenskih državnih bankah. Tudi mi imamo težave s tem, da so se posojila dajala tako imenovanim povezanim osebam, članom nadzornih svetov. Le da je seveda pri državnih bankah to bolj vidno.

Kaj bi predlagali Sloveniji?

Ohranite banke. Nikoli ne bomo izdelovali televizorjev, računalnikov, banke pa moramo imeti. In za delovanje banke ni potrebno kako izjemno strokovno znanje. Kolikor vem, je bila Slovenija nekoč zelo dobra v bančništvu. Ko sem bil pred 30 leti inšpektor pri Narodni banki, je bila Ljubljanska banka edina resna institucija v Jugoslaviji. Ko si vstopil vanjo, si imel občutek, da gre za resno institucijo. Če se v Sloveniji ne znate več ukvarjati z bančništvom, me pravzaprav res skrbi, ali potem sploh še kaj znate, ker je to temelj vsakega gospodarjenja. Kam drugam pa naj država vlaga še več kot v bančništvo?

Kot verjetno veste, prodajo bank sedaj od Slovenije zahteva Bruselj, podobno kot je od vas pred vstopom v EU zahteval na primer privatizacijo ladjedelništva. Kako gledate na te zahteve?

EU ni večna, naše države pa so. Za EU je dejansko najbolje, kar je dobro za Slovenijo in Hrvaško, tega pa sama ne more vedeti tako dobro, kot vemo mi. Zato ne poslušajte strateških svetovalcev, raje poglejte naše izkušnje, poglejte, kako so se opekle druge države, recimo Madžarska. Preberite, kaj o tem pišejo nobelovci. Vem, da to od vas zahteva Bruselj, vedno nas kdo nadzoruje, nekoč Budimpešta, Dunaj, Beograd, zdaj Bruselj. Ampak pri tem gre bolj za upravičevanje nekih drugih, pogosto partikularnih, notranjih interesov. Zato so se včasih izgovarjali na tujino. Vendarle mislim, da to niso ukazi in da je mogoče še marsikaj narediti. Tudi od Grčije je EU zahtevala privatizacijo, pa Grčija teh zahtev ni upoštevala in zaradi tega ni bilo sankcij.

Kaj pa obljuba vlade, da bo v NLB obdržala 25-odstotni, nadzorni delež?

To je pesek v oči, tudi pri nas so govorili isto – 25 odstotkov plus delnica ne pomeni seveda nič. Pomeni samo, da brez vašega dovoljenja ne morejo spremeniti statuta in na primer sedeža banke preseliti v tujino.

Obstajajo danes na Hrvaškem kakšne zamisli, da bi po tej izkušnji ponovno ustanovili nekakšno sistemsko banko?

Obstajajo. Dejansko jo je zelo preprosto narediti, težava je le v tem, da tisti, ki toliko govorijo o suverenosti ali demokraciji, tega na Hrvaškem verjetno ne bi dopustili.

Zakaj ne?

Predvidevam, da ta zamisel v hrvaški javnosti, ki še vedno meni, da je vse, kar je zasebno, tudi dobro, vse, kar je državno, pa slabo, ne bi naletela na preveliko odobravanje. Čeprav se sam sprašujem, zakaj so potem propadla vsa ta zasebna podjetja, če je to res. Ironija je, da imamo danes zasebne banke le še zaradi javnih projektov in državnih transferjev. Zasebne banke torej ohranjajo pri življenju javne investicije. Šele če bi država svoje depozite in projekte prenesla drugam, bi postalo razvidno, kako dobri so ti zasebni lastniki.

Zakaj pa potem vlada ne ustanovi banke?

Za banko potrebuješ kapital, zaupanje in infrastrukturo. Obstaja zamisel, da bi takšno banko ustanovili prek hrvaške poštne banke, ki je v državni lasti. Nanjo bi lahko država prenesla vse svoje depozite in transakcije, pri tem bi se naslonila na mrežo javnih pošt. To bi bilo mogoče narediti razmeroma preprosto in po svoje bi bilo tudi logično v današnjem položaju, vendar bi pri tem naleteli na močne interese, ker bi recimo s tem ogrozili poslovanje Zagrebške banke. To je ena dimenzija. Sam menim, da obstaja še druga. Če bi ustanovili državno banko, bi ta prišla pod udar splošne javnosti, ki bi presojala upravičenost posameznih javnih projektov. Verjetno bi se začeli spraševati, ali je recimo v nekem majhnem mestu smiselno graditi štiripasovno avtocesto. Teh razprav danes ni. Menim, da transparentnost, ki bi jo prinesla državna banka, marsikomu ne bi ustrezala.

Bi se danes Hrvaška odločila drugače?

V življenju sem delal v centralni banki, potem v Službi družbenega knjigovodstva, kjer sem se ukvarjal s poslovnimi bankami. Banke sem tudi ustanavljal, leta in leta sem spremljal njihove bilance, videl sem, kako je bančništvo povezano z gospodarstvom, veliko sem prebral, veliko sem se naučil od vašega največjega strokovnjaka, Ribnikarja. Našel sem tudi odgovore, ki jih ni bilo mogoče najti nikjer drugje. Tudi sam sem glede nekaterih vprašanj v zadnjih 30 letih spremenil mnenje, a za to so bile potrebne življenjske izkušnje. Na Hrvaškem so se z vsem tem doslej ukvarjali neki drugi ljudje – prej sem govoril o plačanih strateških svetovalcih. Vedno znova sem se spraševal, kako lahko nekdo, ki nima za seboj vsega tega, vse to razume in mu je vse tako jasno. Vsi z dolgoletnimi izkušnjami smo bili označeni kot ljudje, ki pač ne razumemo novih okoliščin. Lahko rečem samo to: manj ko človek ve, manj ga je strah. Isto je z bankami. Vem, da so se mnogi iz te naše napake marsičesa naučili in so tudi spremenili mnenje in jim je danes žal. A tudi danes se o novih privatizacijskih projektih še naprej na hitro odločajo neke mlade, nove generacije, ki niso preživele bistvenih stvari, ki so dobile poklic v novem sistemu in mislijo, da jih to kvalificira. Tudi to je naše prekletstvo. Zato ne vem, ali bi se danes odločili drugače.