Zadnji slovenski legionar

Zakaj je bil Vitomil Zupan dober za svoj čas in za vse čase, zakaj si ga ne bi mogli izmisliti in zakaj bi ga danes še enkrat zaprli

Vitomil Zupan je leta 1968, v neki svoji nikoli objavljeni »analizi«, rahlo šifrirano zapisal: »Pogled v prihodnost: varali smo se v preteklih napovedih, treba se je iz tega učiti; četudi bi kdaj prišlo do dvopart. in bi soc. smer na vol. izgubili, bi na naslednjih zmagala spet soc. smer, ker bi jo opozicija grobo zavrnila in v ljudeh bi se zbudilo z večjo močjo tisto, kar danes marsikdo ima za režimsko.«

Mar se ni v Sloveniji zgodilo natanko to? Mar nismo dobili večpartijskega sistema? Mar ni socializem izgubil? Mar ni opozicija socializma grobo zavrnila? Mar se ni zato v ljudeh z večjo močjo zbudilo prav tisto, kar je nekoč, v času socializma, veljalo za režimsko? Ja, varali smo se v preteklih napovedih.

Zupanov pogled v prihodnost je bil točen in oster kot krogla. Slovenije ni poznal le kot svoj žep, ampak jo je razumel onstran tega, kar je rekla – in kar je mislila. In ko je v Apokalipsi vsakdanjosti, objavljeni leto po njegovi smrti, pisal o tem, da ne sme »zatajiti sramote lastne domovine, naših političnih ječ, naših političnih taborišč, naših metod ’prevzgoje’, navsezadnje našega genocida nad drugače mislečimi (tudi samo mislečimi), našega hudičevega obroka boja za oblast, našega turškega deleža«, je dobro ujel tisto večno vračanje istega, tisti večni sedanjik, tisto večno apokalipso vsakdanjosti, ki določa Slovenijo in je obenem vedno videti kot njena pradavnina.

»Včasih je bilo načelo ’za nami potop’, zdaj pa je zavladala tiha miselnost ’Dokler gre, gre.’« Kar v Sloveniji kupiš, ima vedno skrite napake. Še vedno. In ja: »Spimo, če le moremo.« Je pisal o Sloveniji leta 2014? Zadel jo je v nulo.

Marsikdo bi rekel: če ne bi imeli Vitomila Zupana, bi si ga morali izmisliti! V resnici je ravno nasprotno: če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Moral je biti.

Svetnik

Če hočete dobiti občutek, kdo je bil Vitomil Zupan (1914–87), potem morate prebrati monografijo Vitomil Zupan – Važno je priti na grič, ki je – pod taktirko Ifigenije Simonović – izšla pri Mladinski knjigi in v kateri so objavljeni prispevki številnih Zupanovih prijateljev, znancev, urednikov in zgodovinarjev. Če se hočete zavedati vseh razsežnosti Vitomila Zupana, potem morate vedeti, da se je že kot majhen otrok družil z Ivanom Cankarjem, ki je obiskoval njegovo babico (»Mogoče je, da je kdaj popestoval malega Vitomila,« pravi Ifigenija Simonović, Miji Repovž pa je rekel, da je imel Cankar »sobico le nekaj metrov od nas« in da ga je neko zimo »spravljal skozi tiste bolezni«, recimo angine), da je njegov stric Josip Korban o njem napisal zgodbo, Vitomilovo železnico (v knjižni obliki!), ko je bil star šele devet let (!), da je leta 1932, pri osemnajstih, s staro, sposojeno pištolo – med prijateljičinim igranjem na klavir – ustrelil in ubil svojega prijatelja Fedorja Senekoviča (ne, ruske rulete si ni izmislil Ciminov Lovec na jelene), da je s tem »šokiral« Ljubljano (»v mirnem majhnem mestu je bil ta uboj prava senzacija«, pravi Alenka Puhar), da so mu časopisi pili kri (Smrtna nesreča z revolverjem!, Vitomil Zupan v zaporu!, Vitomil Zupan izpuščen!), da je bil zaradi tega – za eno leto – izključen iz vseh ljubljanskih srednjih šol, da je potem prepotoval svet, da se je preživljal kot težak, mornar, kurjač na ladji (»šauflal sem kot neumen«, je rekel Miji Repovž), pleskar, učitelj smučanja in boksar (v srednji šoli je boksal pod psevdonimom »Dekameron«, kasneje pa postal predsednik boksarske zveze Slovenije), da je še pred vojno pretepel Vido Tomšič, da se je leta 1941 pridružil Osvobodilni fronti, da so ga Italijani internirali v Gonars, da je po kapitulaciji Italije odšel v partizane (to je bila njegova »tujska legija«), da je že med vojno nekajkrat – bolj ali manj po naključju, pravi Ljubo Sirc – ušel likvidaciji, da je leta 1945, na predvečer zmage, »zaradi njega« naredila samomor Alenka Tepina, mlada partizanka, napovedovalka Radia OF na osvobojenem ozemlju, sicer poročena in mati dveh otrok (»Bila je moja znanka še iz Ljubljane, lepo dekle, pametnega vedenja, črnolasa, lepo potegnjene postave. Padel sem nanjo brez pomislekov. A imela je nekakšne živčne motnje,« je zapisal v romanu Apokalipsa vsakdanjosti), da je prvo Prešernovo nagrado dobil že leta 1947 (za dramo Rojstvo v nevihti), da so mu po koncu vojne kot zvezdniku enobeja »deklice kar letele v naročje« (groupies – ja, partizani so bili rock stars), da je živel škandalozno in bohemsko (»pohajkovanje, izleti in zabave z velikimi količinami použitega alkohola«, »spolno občevanje, pogosto ne v dvoje«, »sočasno pretepanje spolne partnerke«, pravi Aleš Gabrič), da je denar trošil in trosil prek mere (toda »vedno eleganten, svetovljanski, karizmatičen, v črnem, s kravato ali svileno rutico, žameten suknjič, zalizani lasje, namazani z orehovim oljem, šef parade, zvezda lokala, gizdalin, frajer«, pravi Dušan Jovanović), da je tudi po vojni še vedno zelo rad streljal (»tudi za zabavo oziroma kar tako, v pijanosti,« pravi Alenka Puhar), da je skušal neko najstnico, ki ni hotela spati z njim, opiti ter jo potem v koitus prisiliti kar z brzostrelko, da so ga leta 1948 – v času velike panike in informbiroja – zaradi norčevanja iz politične elite (in jecljanja Borisa Ziherla), klevetanja ljudske oblasti, pokanja političnih vicev, komičnega prenarejanja imen političnih veljakov (Miha Marinko je bil »Miha ma rinko«, Lidija Šentjurc je bila »Sifilidija«), širjenja karikatur in alarmantnih vesti (»švicarski radio je ravnokar poročal, da je Tito odstopil«, je telefonsko sporočil Ladu Kozaku, ta naj bi to potem telefonsko sporočil Ferdu Kozaku, ki naj bi to potem ustno sporočil Josipu Vidmarju, ki naj bi potem rekel, da ga bo dal aretirati), sovražne propagande, smešenja pridobitev enobeja, ničejanske dekadence, anarho-liberalizma, izdaje domovine in še posebej seksualnih ekscesov, alias »zapadnjaške dekadence«, »seksualne anarhije« in »skupinskih seksualnih orgij«, ki niso bile »v skladu z normalnim fiziološkim udejstvovanjem spolnega nagona« (obsodili so ga na 18 let, odsedel jih je sedem), da naj bi pri spolnem občevanju uporabljal psihozo in da naj bi imel na hrbtu eno vretence več, kar naj bi mu dajalo »nadnaravno« potenco (kot so na zaslišanjih »pričale« nekatere njegove eks spolne partnerke), da so leta 1948 po Ljubljani govorili, da so ga – skupaj z Dušanom Pirjevcem – že obsodili na smrt in ustrelili, da je v ječi skrivaj – magari na toaletni papir, če ni šlo drugače – napisal 25 pesniških zbirk, približno 60.000 verzov, ki jih je posvetil svoji ženi, Nikolaji Dolenec, in ki jih je na različne gverilske načine – tudi s pomočjo neke medicinske sestre, namerno prevelikega čevlja, dolgega drila in Urbana Kodra, tedaj še mladega študenta medicine (kombinacija za perfect crime!) – tihotapil ven, da so mu leta 1954 – po izpustitvi, za katero sta se menda, pravi Aleš Gabrič, najbolj zavzemala Matej Bor in igralka Sava Sever – za pet let vzeli vse državljanske pravice, da je leta 1958 – resda zgolj pro forma – diplomiral iz gradbeništva (Vpliv dolžine tirnice na ekonomijo zgornjega ustroja), da je svoja dela dolgo objavljal pod psevdonimi (imel je, kot je rekel, »izrazit predsodek proti publiciranju pod pravim imenom«), da je v sedemdesetih in osemdesetih objavil serijo romanov (Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva, Igra s hudičevim repom, Levitan itd.), ki so Slovenijo dobesedno stresli (to, da so sploh izšli, je bil tak čudež kot to, da za njih ni dobil Nobelove nagrade), da so nekateri njegovi romani izšli šele po dvajsetih ali tridesetih letih (Vrata iz meglenega mesta, Klement, Popotovanje na konec pomladi), da je bil radijski, televizijski in filmski scenarist, tudi preklete, škandalozne, fukaške in cenzurirane Maškarade, najradikalnejšega filma v zgodovini slovenskega naroda, da je scenarije pisal tako, kot jih bodo šele pisali (ko je pisal scenarij o svetu šoferjev in spidvejistov, je šel za nekaj časa živet med šoferje in spidvejiste, kot je povedal Željku Kozincu), da je bil radijsko igro sposoben napisati v eni noči, da je iz mnogih filmov svoje ime umaknil, ker so mu filmarji scenarij preveč »predelali« (alias izmaličili), da je hotel na Pagu ustanoviti filmski park, da je napisal TV-nadaljevanko Vest in pločevina, ki je vivisecirala slovenski patološki odnos do udeležbe v cestnem prometu, da je trumo svojih rokopisov sežgal (Cankar je svoje trgal, pred njegovimi očmi, kot je rekel), da njegovi neobjavljeni filozofski eseji obsegajo 3000 strani (od Evripida do Einsteina), da je bil pisec slovenskih popevk, recimo Lipove rumbe, ki jo je pela bodisi Irena Kohont ali Majda Sepe (odvisno pač od tega, koga vprašate), da je prevajal indijsko, arabsko, perzijsko in Maovo poezijo (Mao Tse-Tung – Pesmi), da so njegovo dramo Bele rakete na Amsterdam leta 1972 igrali hkrati v treh srbskih gledališčih, da je Borisa Cavazzo prepričal, da je v Tivoliju v odmorih med boksarskimi borbami bral njegove pesmi o boksu, da je hotel, kot pravi Ifigenija Simonović, patentirati »polaganje semaforjev na cestišče«, da je bil poliglot in encikloped, da je drugo Prešernovo nagrado – tokrat za življenjsko delo – dobil leta 1984, da je na pogrebe svojih partizanskih tovarišev prihajal v partizanski uniformi (z vsemi medaljami) in da je dal leta 1987 tudi sebe pokopati v partizanski uniformi, ob zvokih »mehiških trobent«, Pesmi klavcev iz filma Alamo, ki jo je na njegovo željo priskrbel Dušan Jovanović.

»Iz zvočnikov so glasno donele mehiške trobente. Žale še nikoli niso slišale česa takega. Bilo je patetično, bilo je srhljivo, bilo je presunljivo, bilo je tako zupanovsko. Pesem klavcev je pesem, ki jo vojaki mehiške armade pojejo ob zori pred naskokom na oblegane v trdnjavi Alamo. Pojejo o tem, da jih bojo vse poklali.«

Zupan je bil anti-Šeherezada. Pisal je, da ne bi umrl – toda umrl je, kot pravi Aleš Berger, sredi stavka. Nalašč. Da ne bi kdo rekel, da je bil Šeherezada. Skušajte ga brati na glas.

Hudič

Dobro veste, kaj pravijo za peloponeško vojno: da se je zgodila le zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peloponeške vojne. In to, kar velja za peleponeško vojno, velja tudi za Zupana: vse, kar se mu je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem pisal romane. Cankar ga je pestoval in spravljal k sebi, da bi lahko o tem pisal. Pohajkoval je, da bi lahko o tem pisal. Streljal, boksal in šauflal je, da bi lahko o tem pisal. Spolno se je izživljal, da bi lahko o tem pisal. Izzival, šokiral in škandaliziral je, da bi lahko o tem pisal. Oblast je smešil, da bi lahko o tem pisal. Delal je ravno obratno od ostalih, da bi lahko o tem pisal. In zakaj ne: zapreti se je dal, da bi lahko o tem pisal. Zdelo se je, da ni zrežiral le svojega pogreba, ampak tudi svoje rojstvo.

To, o čemer je pisal, je naprej testiral na lastni koži. »Srednje možnosti me niso zanimale,« pravi v Levitanu. Za domišljijo je pustil bolj malo. Ničesar se mu ni bilo treba izmišljevati. Pisal je le svoje avtobiografije. Noben slovenski pisatelj ni objavil toliko svojih avtobiografij – Klement, Zasledovalec samega sebe, Levitan, Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva, Apokalipsa vsakdanjosti in tako dalje. In tudi za biografe je pustil bolj malo, praktično nič: biografije Vitomila Zupana namreč ni mogoče napisati – ker je to storil že sam. In to je storil tudi bolje, kot bi to storil kdorkoli drug. »Samo še namen svojega življenja si bom izmislil,« pravi v Človeku letnih časov.

V nasprotju z drugimi političnimi zaporniki je svojo izključenost – svoje outsiderstvo, svoje odpadništvo – prenašal mirno, jekleno in izvirno. V tem je bil edinstven. In nepresegljiv. Vsi ostali so stokali in javkali, se patetično utapljali v solznodolinskem samopomilovanju in hlinili mučenike, mučence in svetnike. Ne Zupan, pravi Miljenko Jergović.

Zupan je bil »izgnanec po svoji volji«, je pisal Taras Kermauner. »Čreda ga je najprej mrzila, nato občudovala; a v obeh primerih jo je zaničeval.« V romanih – še posebej v Igri s hudičevim repom ali pa v Apokalipsi vsakdanjosti – je razkazoval svojo obsedenost s seksom, ki pa »ni mogla zakriti askeze njegove osebnosti«. Vsekakor: da bi napisal vse tisto, kar je napisal, je moral biti asket. Absolutni asket. Menih. Največji slovenski menih.

Ob koncu sedemdesetih sta Slovenijo naravnost potresno šokirali in škandalizirali dve knjigi. Leta 1978 je najprej usekala Igra s hudičevim repom – še bolj potresno kot nekaj let prej Menuet za kitaro. Junak je itak v obeh romanih isti, le da je v Menuetu mlajši, v Igri pa starejši: misli le na seks. Ko v Menuetu gleda partizanke (ali pa domobranke), razmišlja le, kako bi jih čim prej pofukal.

Štirinajst zvezkov poezije iz zapora (NUK 7/40-52), iz knjige Vitomil Zupan: Važno je priti na grič, Založba Mladinska knjiga 2014

Ko v Igri gleda svojo ženo (»to uničevalko, tega zmaja, to kačo spletkarsko, to zajedalko«), pa razmišlja: naj jo najprej pofukam in potem ubijem? Ali naj jo najprej ubijem in potem pofukam? Potrebuje le iztočnico. Peno drvečega konja že ima. »Zaril sem se vanjo, ko da bi jo hotel raztrgati, zabosti, razklati na dvoje.« In da bi bilo vse skupaj še bolj orgiastično, v blasfemično igro s hudičem vključi tudi varuško.

Bergmanovi Prizori iz zakonskega življenja so bili v primerjavi z Igro s hudičevim repom le otroški vrtec. Seks je bil slikovitejši in krepkejši od seksa v Zadnjem tangu v Parizu. V Menuetu, ki je za vojne romane naredil to, kar so si drugi vojni romani le domišljali, da so naredili, nič manj. »Veste, da bom zdaj laže umrl,« dahne starec, ki je ta fuk stoletja skrivaj gledal.

Igra s hudičevim repom je bila obračun s slovenskim srednjim slojem, z njegovim salonskim humanizmom, z njegovim pravilnim odnosom do oblasti, z njegovo skorumpiranostjo, z njegovo porno nagnjenostjo do gospodarskega kriminala in ropanja domovine, obračun z vsemi tistimi malimi slovenskimi uporniki, ki so tako zelo odvisni od malih rabljev – in ki so tako zelo zaljubljeni v to, kar je že davno umrlo. Slovenija, v kateri je vedno vse preveč res, a nikoli nič resnično, je bila očitno že leta 1978 pri koncu z močmi.

Kavboj

Leto po Igri s hudičevim repom pa je Slovenijo stresel roman v pismih Nevarna razmerja – Javorškov obračun z Zupanom. Jože Javoršek je bil nekoč, med drugo svetovno vojno, Zupanov prijatelj, še več – fan. Zupan ga s svojo karizmo, s svojimi štorijami in svojo mitomanijo ni le pritegnil, ampak uročil. Skupaj sta delala na Radiu OF. Skupaj naj bi bila, ko se je Alenka Tepina ustrelila. Skupaj naj bi se delala, kot da se ni nič zgodilo. Leta 1948 so zaprli tudi Javorška (tedaj se je imenoval še Jože Brejc), ki je potem Zupana krivil za vse svoje nesreče – in za vse slovenske nesreče. Nevarna razmerja, velik bestseler, so se brala kot popolni tabloid.

Tu smo brali, kako je Zupan – »hudodelec«, »magnet zla«, »sekretar groze«, »seksualni larpurlartist«, »ljudomrznik«, »kavboj« – ustrelil svojega najboljšega prijatelja, kako je njegova družina podkupila sodnijo, da je uboj razglasila za naključje, kako se je pred »ljubljanskim gobezdanjem« umaknil na ladjo, kako se je posvetil boksu in v ringu do smrti dotolkel nekega črnca, kako se je stalno samopoveličeval, kako so ga skušali v brigadi ubiti (»Kako žal mi je, da te niso ubili!«), kako se je obnašal nečloveško, kako je imel sadomazohistične nagone, kako je bil »po svojem notranjem ustroju fašist«, kako je zaničeval vse, kar je bilo slovenskega (slovensko kulturo, slovensko literaturo, slovensko partizanstvo), kako je svojo mater razglašal za gos in kuzlo, kako je začel »križarsko vojsko zoper tabuje«, kako je v spolnosti videl le »svobodno izmenjavo telesnih užitkov«, kako je bila njegova partizanska »seksualna revolucija« čista »antirevolucionarna svinjarija«, kako je mislil, da je Nadčlovek, ki mu je dovoljeno vse, kako se je požvižgal na vse zakone, kako je udaril Toneta Tomšiča in Lidijo Šentjurc, kako je vse žalil in mučil, kako je po vojni sejal cinično paniko in razširjal lažne govorice, kako je v revoluciji videl le »uzakonjeno obliko hudodelstva«, kako je pisal tako, da živ krst ne bi mogel vedeti, da je Slovenec in da ga je rodila slovenska mati, kako je ubil »tisto žensko«, kako jo je pred tem pretepal s tenkimi šibami, kako ga je »zvlekel v zapor«, kako je začel v Slovenijo vnašati »klice feljtonistične pornografije« in »kavbojsko-seksualno kulturo sodobnega sveta« ter kako je »zaradi svoje grafomanije tako izpopolnil slovstveno obliko pisanja, da bo literatura kot alibi njegove resnične (hudodelske) eksistence postala čedalje sprejemljiva«.

Zupan naj bi mu rekel, »da slovensko ljudstvo ne bo prišlo na zeleno vejo toliko časa, dokler ne bo spoznalo pravega hudodelstva«, in da je »zgodovina slovenskega naroda prav zaradi tega tako piškava, ničeva in sramotna, ker je piškavo, ničevo in sramotno slovensko hudodelstvo«, češ da »nikdar nismo imeli nobenega pravega morilca, nikdar pravega žilavega roparja, nikdar nobenega genialnega zavratneža, nikdar nobenega učinkovitega struparja, nikdar nobene prave zagrizene detomorilke, zgodovino pa delajo zgolj hudodelci«. Vse, kar so počenjali slovenski hudodelci, »so počenjali iz zasebne življenjske nuje ali iz skrotovičene usode, njihova dejanja niso nikdar oblikovala družbe«.

Slovenci so tedaj v tej Javorškovi gostilni dobili v glavnem to, kar so vanjo sami prinesli. Tisti, ki so bili »prorežimsko« nastrojeni, so v Zupanu videli to, kar je videl Javoršek – tisti, ki so bili nastrojeni »protirežimsko«, pa so Javorškovo pisanje razglašali le za navadno obrekovanje in natolcevanje, za režimsko fikcijo.

Toda mi, tedaj pozni najstniki, smo to videli povsem drugače: upali smo, da je vse to res! Želeli smo si, da bi bilo vse to res! Želeli smo si, da bi slovensko družbo oblikoval Zupan (ne pa Javoršek). Takega še nismo imeli! Bolj ko je Javoršek Zupana trgal, sesuval in demoniziral, večji frajer je izgledal. Bolj ko ga je »režimsko« rušil, bolj ga je glorificiral. Antireklama je bila popolna reklama. Tisti, ki so se bali, da jim Javoršek ubija literarnega svetnika, so se motili – Javoršek je literarnega svetnika dokončno kanoniziral. Nehote. Zupan apologetov sploh ni potreboval. Zadostoval je JJ.

Bil je dober za svoj čas in za vse čase. Toda če bi ga imeli danes, bi ga spet nabili na križ – in morda celo zaprli. V teh puritanskih časih bi bil nevarnejši kot kadarkoli.

Zupan je izgledal kot Henry Miller, ki je srečal Williama Burroughsa (ki je ponesreči ustrelil svojo ženo). Kot J. D. Salinger, ki je srečal Normana Mailerja (ki je zabodel svojo ženo). Ali pa Jeana Geneta (ki je zaradi kriminala pristal v ječi). Dostojevski, ki je srečal Casanovo (ki je vse pofukal). Koga pa naj človek ubije, če ne svojega najboljšega prijatelja? Kdo pa naj zaradi njega naredi samomor, če ne ženska, ki je nora nanj? Koga pa naj udari, če ne političnega veljaka? V Zupanu smo videli človeka, ki bi bil užaljen, če ga ne bi zaprli. In če bi ga peljali na eksekucijo, ne bi razmišljal o duševnosti svojega rablja, ampak bi se nagonsko stopil z okoljem.

Javoršek je imel prav le v eni točki: »Take vrste ljudi sem poznal samo iz knjig.« Zupan se je spremenil v lik, da bi slovenska literatura sploh dobila lik, o kakršnih je lahko le sanjala ali pa brala v tujih knjigah. In daleč je moral, da bi slovenska literatura dobila tak lik. Ničesar ni hotel zamuditi. »Vsak dan nekaj odhaja, in ne vemo, kaj,« pravi v Igri s hudičevim repom.

»Take figure med slovenskimi pisatelji ni bilo,« pravi Dušan Jovanović. »Hotel sem mu biti podoben, hotel sem biti on. Vendar mi je bilo jasno, da jaz niti približno nimam takih jajc, da bi bil on.« Vsi so hoteli biti kot on. Mnogi so si domišljali, da so kot on. Mnogi si to še vedno domišljajo.

Marsikdo bi rekel: če ne bi imeli Vitomila Zupana, bi si ga morali izmisliti! V resnici je ravno nasprotno: če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Moral je biti.

Punker

Razvpiti Metulj ni bil nič v primerjavi z Levitanom, ki ga je objavil leta 1982 in v katerem je popisal tistih sedem let, ki jih je preživel v ječi (Robinzon Crusoe med razbojniki, gestapovci, tatiči, belogardisti, žeparji, ekshibicionisti, morilci, novimi uporniki, zvodniki, črnoborzijanci, fantasti in blebetači, domišljav zaradi svoje strašne izvirnosti, ponosen na svojo tehniko vladanja), toda mi, tedaj pri dobrih dvajsetih, smo v Levitanu videli to, česar drugi, ki imajo, kot bi rekel Zupan, »neprenehoma prav«, niso hoteli videti – Cesarjeva nova oblačila, v katerih Kant sreča markiza de Sada.

Prvič, tu ste imeli roman o seksualnem hedonistu, ki ga zaprejo v samostan. Je kaj bolj ironičnega? Drugič, tu ste imeli roman o sadistu, ki ga skušata Zakon in Oblast ponižati v mazohista. Je kaj bolj poetičnega? Tretjič, tu ste imeli roman o človeku, ki ugotovi, da mu Zakon in Oblast v resnici nič ne moreta. Je kaj bolj intrigantnega? In četrtič, tu ste imeli roman o grešniku, ki ugotovi, da Zakon ni ta, ki mu užitek prepoveduje ali pa preprečuje, ampak ta, ki mu užitek zapoveduje, ta, ki mu užitek nalaga, ta, ki uživa, navsezadnje, zasliševalci – Zakon, Oblast – so od Zupana terjali, da jim razkrije vsak seksualni detajl: kako je zapeljeval ženske, kaj jim je počel, koliko jih je pofukal, kako je fukal. Je kaj bolj orgiastičnega?

Ergo: oblast je obscena, perverzna – v resnici misli le na seks. Zupan je naletel na sebi enako. Nikogaršnje seksualne fantazije – niti Zupanove! – ne morejo tekmovati z masturbantskimi fantazijami Oblasti. Slovenskega punka, Laibacha in družbenih gibanj, ki so vzcvetela v osemdesetih, ne bi bilo, če ne bi prišli do istih spoznanj kot Zupan v Levitanu.

»Levitan je bil ena od kultnih knjig punkerske in novovalovske mladine, ki ji je imponiral Zupanov noro pogumni upor proti sistemu, njegov antikomunizem,« pravi hrvaški pisatelj Miljenko Jergović, eden izmed najboljših daleč naokrog. »Nujno je treba pojasniti, da je bil pomen tega pojma takrat drugačen, kakor je danes, in da je zajemal vse, kar bi moglo škandalizirati Partijo, bodisi objavljanje prepovedanih resnic ali širjenje prostora svobode in premikanje obzorij proti Zahodu, a tudi proti Vzhodu. Antikomunistični so bili Azra in Pankrti, Mladina, Tribuna in Katedra, Student, Književna reč, Danilo Kiš in Karlo Štajner.« Poznejši nacionalisti in očetje narodov so tedaj, pravi Jergović, še vedno smrčali po centralnih komitejih. »Ne le, da niso niti pomislili na antikomunizem, ampak bi se bili zgrozili nad to nevzgojeno, pijano in zadeto mladežjo, če bi bili, tako mimogrede, kaj slišali o njenih aktivnostih.«

Vitomil Zupan, ki je dal svoj zadnji intervju Mladini (24. aprila 1987), je bil obvezen. Ni hotel, da bi ulice, parke, trge, šole ali letališča poimenovali po njem – po sebi je hotel poimenovati le svoje življenje. Naučil se ga je na pamet, vedoč: »Dokler bi se kdo razveselil tvoje smrti, ne smeš umreti.«

Izgledal je tako, kot da je skočil iz kakega tujega romana – ali pa iz kakega tujega filma. Zato je bil tudi film Nasvidenje v naslednji vojni, ekranizacija njegovega Menueta, zame tak antiklimaks: niti film mu ni mogel slediti. Ja, bil je pred svojim časom, toda pred časom, ki ga potem itak nikoli ni bilo.

Vitomil Zupan je bil celostna umetnina. Ilegalec, ki je slovenski jezik prelevil v platino. Levi sokol, ki je iskal ring, v katerem bi lahko divjal. Gladiator, ki je hotel prevzgojiti nacijo. Ne, takega lika nismo imeli. Bil je dober za svoj čas in za vse čase. Toda če bi ga imeli danes, bi ga spet nabili na križ – in morda celo zaprli. V teh puritanskih časih, ko največji kritiki totalitarizma najbolj bentijo nad drugače mislečimi (in mislečimi sploh) in ob vsaki priložnosti takoj razkažejo svoje metode prevzgoje, bi bil nevarnejši kot kadarkoli.

Zupan je bil anti-Šeherezada. Pisal je, da ne bi umrl – toda umrl je, kot pravi Aleš Berger, sredi stavka. Nalašč. Da ne bi kdo rekel, da je bil Šeherezada. Skušajte ga brati na glas.