Razkol
V globino razdeljena Slovenija
Jože Možina bo najbrž kmalu dobil Prešernovo nagrado. Mojstri v pristojnem odboru so z odločitvijo za podelitev nagrade kršili pravila, pokazali, da ne ločijo umetniškega izdelka od neumetniškega, ne vrhunskega od solidnega. Vsega tega se verjetno zavedajo, a jim dol visi; pomembno je, da nagrado dobi »naš«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Jože Možina bo najbrž kmalu dobil Prešernovo nagrado. Mojstri v pristojnem odboru so z odločitvijo za podelitev nagrade kršili pravila, pokazali, da ne ločijo umetniškega izdelka od neumetniškega, ne vrhunskega od solidnega. Vsega tega se verjetno zavedajo, a jim dol visi; pomembno je, da nagrado dobi »naš«.
Našost je del politično-nazorske razdeljenosti Slovenije. Po deželi tečejo nevidne notranje meje. Najočitnejše (in najbolj normalne) so v politiki, iz nje in iz zgodovine (kulturni boj med liberalci in klerikalci, državljanska vojna) pa se selijo na vsa področja in v globino družbe.
S to delitvijo ne bi bilo nič narobe, če ne bi bila tako ostra, da lahko govorimo o razkolu. Razklanost dela škodo, in to v politiki, gospodarstvu, kulturi …, zastruplja pa tudi zasebno življenje; nemalo prijateljev in celo sorodnikov se je zaradi političnih razlik razšlo, sorodne duše pa ne morejo priti skupaj.
Naštejmo nekaj oblik škode.
(Politična) razklanost onemogoča zdravo kontinuiteto, na primer projekte in usmeritve, ki segajo čez več vladnih mandatov. Politična pamet že tako deluje kratkoročno, je umetnost prelaganja težav z živih na še nerojene, kot je zapisal nekdo. V Sloveniji je taka mañana miselnost tudi zaradi razklanosti politike še posebej izrazita – za mano potop.
To je tesno povezano z družbenim dialogom. Res je tako zakrnel tudi po krivdi drugih, od univerze in akademije do medijev in celotne razpršene inteligence. Toda brez sodelovanja politike je dialog po definiciji jalov, saj gre mimo odločevalcev – iste politike. Ta pa tako razklana resnega dialoga ne zmore in ga tudi noče, ker je njena miselnost samozadostna, ker ne želi globljih sprememb in ker oba velika tabora, sicer na smrt sprta, na sprevržen način podpirata drug drugega, saj ujetost v njuno spopadanje otežuje nastanek novih političnih sil in zatira lastne disidente.
Žrtev in pospeševalci razklanosti so tudi mediji. V strahu pred političnimi zamerami in pritiski (a tudi zaradi lastnih slabosti) lovijo nekakšno izmuzljivo sredino, se pogosto ne izrekajo o pomembnih rečeh, tako opuščajo vlogo orientirja in zmedo večajo, namesto da bi jo razčiščevali. Hkrati jahajo na adrenalinskih vidikih razklanosti.
Nenehno obsedeno medsebojno spopadanje politike je eden poglavitnih virov splošne histerizacije družbe. Nastaja atmosfera, v kateri je mogoče reči – in nato narediti – skoraj vse. Nemir sili v deželo tudi iz EU, ki od izbruha krize živi v izrednih razmerah.
Razklanost se zajeda globoko v mikrotkivo družbe – najeda avtonomnost, poštenost razmišljanja in delovanja institucij in posameznikov. Srk politično-nazorske, ideološke polarizacije je močan, še zlasti sredi razsajanja krize in histerije. Nekateri se zato zaprejo v strogo zasebnost, enako slabo je, da zaradi ponotranjene razklanosti, ki vse na drugem bregu prikazuje v spačeni luči, pozitivni in potentni ljudje z leve in desne strani ne sodelujejo med sabo. Namesto tega kraljuje protežiranje naših – smrt za širši prodor sposobnih in v redu ljudi. Naša družbena smetana je tako neizbežno vedno bolj vodena, izjeme vedno redkejše, pač zato, ker se je »neuvrščenim« teže uveljaviti. In ko si enkrat tako ali drugače povzdignjen od enega pola, si kot njegov ujet ali označen za vselej.
Razklanost koraka vštric z napredujočo neoliberalizacijo, ki družbo prav tako drobi, jo dela manj solidarno, širi razmik med revnimi in bogatimi, med centrom in periferijo itd. Vsebina neoliberalizma se prevaja v ustrezna občutja, občutja v surov, sovražni jezik in zastrupljeno atmosfero. Tako nastaja dozdevno nematerialna škoda, ki se neizbežno preliva v materialno, ta spet v nematerialno in tako naprej – začarani krog podoptimalnega razvoja. V to grozno smer, ki jo lepo označujejo nagrada za Možino, noro visok položaj za Mišiča, Lukšičevo trobezljanje ali kolaboriranje strank z Janšo, gre polagoma vsa Slovenija.
Za to potovanje-nazadovanje je najbolj kriva politika. Vsa, čeprav razklanost najbolj poganja SDS, ki se drži na površju prav s sejanjem razkola in sovraštva v politiki in družbi. Žal je še vedno dovolj volivcev, medijev in strank, ki njeno rušilnost tolerirajo, namesto da bi jo izobčile, kot so jo za kratek čas po poročilu KPK o Janši in Jankoviću. Po potrebi in v skladu s svojimi interesi z njo tudi sodelujejo (kastracija referendumov, zapis zlatega fiskalnega pravila). V osnovi je razklanost levice – nikakor nedolžne, a ne tako bolestne in tako odvisne od razkola kot Janševa stranka – in desnice pod vodstvom SDS še vedno boljša kot njuno tesno sodelovanje, ki bi skoraj neizbežno vodilo v režim trde roke in še surovejši kapitalizem.
Ali nam je politična in splošna razklanost z vsemi razdiralnimi posledicami torej tako rekoč usojena?
Deloma bo ostala, ker smo v glavnem ideološko kar zagrizeni in ker je, kot rečeno, do neke mere normalna in preprečuje, da bi politika nastopila kot kompaktna, nevarna celota. Toda če bo vse ostalo po starem, se lahko razkol v slabih okoliščinah stopnjuje do neznosnosti. V doglednem času bi ga lahko ublažila dokončna obsodba Janše in razpad ali sprememba SDS, morda pa tudi vzpon alternative, ki bi pomešal sedanje delitve. Prav tako ostaja upanje, da se bo ljudstvo vendarle množično naveličalo politike, ki se nenehno ravsa in kavsa, zaigrano ali zares, vedno pa kot blok nad drugimi in v lastno korist.
Čas, ki naj bi tudi ublažil razkol iz preteklosti, pa v teh krajih očitno teče zelo počasi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.