Soldaška humoreska

Maja Novak

31. 1. 2014  |  Mladina 5  |  Ihta

Vem, da ni domoljubno, ampak naše oborožence je na trenutke tako težko jemati resno ...

V Afganistanu je bil ranjen slovenski vojak; novinarji pa v jok pa na drevo pa nikoli več dol. O mladem, klenem možaku, ki ga je popraskalo po nogi, se je govorilo tri dni, ko pa je ravno postalo zanimivo, se je o tem govorilo na zaprti seji. Vlada je pribila, da bi prevesilo tehtnico vseh globalnih spopadov in vseh mater vseh bitk, ko bi javnosti zaupala, kje natanko jo je skupil neki inštruktor iz neke žepne države. Človek zlobno pomisli, da je vsa ta skrivnostnost potrebna, ker je bil vojak v resnici ranjen tja, kjer tako noge kot hrbet izgubijo dobro ime.

Saj res ni lepo, norčevati se iz tuje smole (nesreča ji skoraj ne moremo reči), a zakaj ji je bilo treba v medijih sploh namenjati toliko pozornosti? Mar ni od nekdaj veljalo, da morajo soldatje rane pač vzeti v zakup? Tako kot bolhe, uši, grižo, garje in sifilis, ki so ga staknili pri lepi marketenderici. Ne vem, kako je z marketendericami danes, ampak ali ni to, da kdo kdaj koga ustreli, bistvo oboroženih spopadov? Vojna pač ni posebej udobno početje. Saj nismo v Beogradu, kjer je leta 1999 med ameriško agresijo krožila šala: »Zaradi slabega vremena bo bombardiranje nocoj potekalo v zaprtih prostorih!«

Ne morem si kaj, da se ob tem ne bi spomnila odhoda enega od prvih kontingentov naših inštruktorjev v Jordanijo; bilo je že davno, a spomin je še živ. (Samo tega ne vem več, zakaj je bila prav Jordanija – sicer pa tega morda niti takrat ni bilo mogoče razumeti.) Fantje, ki so jemali slovo od svoje ljubice preljubljene, so možato stiskali zobe in srepo strmeli v kamero. V divjo deželo odhajamo, so pribili, kjer nas čakajo nemogoče, nevzdržne vremenske razmere: vroče bo kakor v peklu; mi ubožci.

V Jordaniji sem na SCT-jevem gradbišču preživela leto dni in nikoli prej ne pozneje nisem bila tako lepo zagorela. V vsem letu sem bila na bolniški samo dvakrat po en dan, pa še takrat sem, po pravici povedano, imela le mačka. Tudi Dušici in Veri je zdravje odlično služilo; toliko o vremenskih razmerah. (Ali o zemljepisnem znanju odhajajočih herojev?) Seveda pa je res, da so moški člani naše delovne ekipe kar naprej zbolevali. Taki lepi, visoki in beli, postavni. Take najhitreje zvije.

In zdaj od raznega pretiravanja ter pomanjkanja perspektiv k resnični zgodbi! V tej nastopajo domači policaji, ki kaznujejo. Od 12. do 26. januarja je po vsej državi potekala nekakšna akcija; policisti so preverjali, ali za volanom telefoniramo. Če namreč med vožnjo v levici pestuješ mobi, je s tvojo zbranostjo tako, kot če bi imel v krvi 0,8 promila alkohola, so povedali policijski piari. Nula cela osem je ogromno. To je celo več, kot je po zaužitju antibiotikov proti kitajski gripi napihal Gašpar Gašpar Mišič. In kogar so med akcijo policisti zalotili z mobijem v roki, je bil takoj za nekaj sto evrov lažji.

Hudič mi ni dal miru pa sem policaja plaho pobarala, ali to, da sta parkirala na postajališču, ni prekršek. Seveda sta me osorno zavrnila, da ni.

Ob postajališču »trole« na Rožičevi pa je ves ta čas tako kot vedno stal kiosk s hitro pripravljeno hrano. Dijaki bližnje poklicne šole tja pripešačijo, odrasli mojstri iz okoliških tovarn pa se pripeljejo z avtomobili, ki jih za tistih pet ali deset minut, kar čakajo na prigrizek, odložijo sredi postajališča. Če se v teh minutah prikaže dvojka, je hec, ker se avtobus nima kam dati. Nato sestradani voznik sede za volan s hot dogom v levici, kar pomeni, da bo poleg fiktivnega 0,8 promila v krvi kmalu imel tudi kup majoneze in kečapa; ali pa žvečenje hrenovk odvrača pozornost od vožnje manj od telefoniranja? Kakorkoli že, tako to je in odpomoči se temu ne da, kajti če kaj pripomniš, si sitna baba zoprna.

Zadnjikrat pa ti na postajališču namesto dvojke uzrem pravo pravcato marico, najverjetneje last policajev s postaje na Bavdkovi, in možaka, ki s pleči podpirata kiosk, malico čakajoč, sta možaka v lični policajski uniformi. Pa mi hudič znova ne da miru pa ju plaho pobaram: »Oprostite, ali to, da ste parkirali na postajališču, ni prekršek?« »Ni!« me osorno zavrneta. »Kaj pa to, da jeste med vožnjo, je to po zakonu?« dem jaz. »Ni prekršek! – in zdaj bo počasi že čas, da se brigate zase!« se s polnimi usti odgovor glasi; potlej v marico sedeta in se odpeljeta, burek v eni roki, v drugi mobi, volan v tretji, četrta na prestavni ročici počiva ...

Po svoje je ta brezvezni pripetljajček ilustracija miselnega ustroja vseh policajev, kar jih je kdaj tlačilo zemljo. Aroganca in hubris. Državljan ne sme nič. Policija sme vse. Mar nismo bili taki vzvišenosti priča tudi med nedavnimi razpravami o policijskem nadzorovanju naših računalnikov in tem, da je policija od dobaviteljev spletnih storitev kratko malo zahtevala podatke o našem obnašanju na spletu, brez enega samega naloga? Med televizijskimi nastopi so policijski predstavniki pridno poudarjali, da je njihovo početje nujno potrebno za boj proti mednarodnemu terorizmu, ter tarnali, da potrebujejo še več pooblastil. Zbirali bomo podatke, brez razloga, kar tako, kot alpinisti lezejo na gore – »zato, ker so tam« –, vi pa se »brigajte zase«.To ni več humoreska. To je samopašnost.

Predstavljajte si, da bi podatke o spletnem komuniciranju Slovencev zbirala policija prejšnjega režima! Bi kateri od desnih politikov in komentatorjev kdaj zamudil priložnost, da nas spomni na to?

Strinjam se, da imajo vojaki in policisti preslabe plače, vendar proti taki miselnosti niti zvišanje plač (in s tem inteligentnejši ter bolj izobraženi kadri v njihovih vrstah) ne bo pomagalo; taka miselnost je zaščitni znak vseh oborožencev na katerem koli koncu sveta. In zato je mogoče najbolje, da žolnirje in žandarje, če že ne moremo brez njih, vsaj oklestimo na minimum. Zveza Nato se bo skoraj zagotovo znašla tudi brez naših inštruktorjev. Kar pa se policije tiče ... hja, morda pa je tole kolumno, ki sem jo v uredništvo poslala prek spleta, prebrala že pred izidom Mladine.