Ona

za +

Prilagajanje 2.0.

Če bi bila monotonija kraljestvo, potem bi bil Joaquin Phoenix njegov kralj. Kar velja tudi za pasivnost. Phoenix namreč v filmu Ona preigra vse odtenke monotonije – in tudi vse odtenke pasivnosti. Težko je reči, katera jih ima več, toda obe jih imata očitno več kot siva.

Phoenix, alias Theodore Twombly (resno), je zmedeni, deprimirani, nervozni, osamljeni losangeleški pisec, ki se stiska k melanholiji, kot da je magična pilula. Ločitev od žene (Rooney Mara) ga je osamila, toda s tem se je le vklopil, ali bolje rečeno, priključil trendu – film se dogaja v rahli prihodnosti, v kateri je tehnologija ljudi dokončno osamila, njihovo osamljenost pa personalizirala. In to v vseh odtenkih tega izraza. Phoenix se začne sestajati z računalnikom, z novim operacijskim sistemom (AI!), ki mu je ime Samantha – nima telesa, ampak le glas (Scarlett Johansson), digitalni, robotski, artificielni glas, ki pa je tako zapeljiv, tako čuteč, tako sladek, tako ljubeč, tako spontan, tako ustrežljiv, tako zaupljiv, tako nežen, tako iskren, tako intimen, tako zabaven, tako bistroumen, tako obziren, tako romantičen, tako lep, da se Phoenix vanj zaljubi. Ne brez razloga: ta ženska – ta sanjski glas, ta sanjska fantazija, ta akuzmatična verzija Pacinove S1m0ne – bi zanj umrla! Samantha ve, kaj hoče Phoenix. Ve, kaj potrebuje. Ve, kaj hoče slišati. Ve, katero pesem mu mora zapeti. Izpolni vsako njegovo željo. Še več: vsako njegovo željo celo anticipira. Vedno je z njim. Vedno mu pomaga. Nikoli ne reče ne. In nikoli ga ne zapusti. Perfektna ženska! Samantha ni le več kot ženska, ampak je tudi več kot računalnik. Gotovo poznate filozofske teze o mašinah, robotih in kiborgih, ki so bolj človeški od ljudi, pa o interaktivnosti, ki se je prelevila v interpasivnost: no, Ona je ilustracija teh filozofskih tez. Tu imate torej računalniški program, ki vas ljubi namesto drugih ljudi – in ki ga ljubite namesto drugih ljudi. Je kaj bolj interpasivnega? Najameš računalnik, ki se bo zaljubil namesto tebe. Da bi bila ideja o – Žižkovem, če hočete – konceptu interpasivnosti še bolj jasna, je Phoenix zaposlen pri agenciji (BeautifulHandwrittenLetters.com), ki jo lahko najameš za pisanje poetičnih romantičnih pisem. Namesto da bi napisal ljubezensko pismo, ti ljubezensko pismo napiše agencija – in osebi, ki ji je agencija napisala ljubezensko pismo, lahko potem odpiše kar sama agencija. Phoenix počne prav to – piše samemu sebi in tudi odpiše samemu sebi. Zakaj bi se zaljubil, če pa lahko najameš nekoga, ki se zaljubi namesto tebe, z ljubezenskimi pismi vred. In seveda, tu imate računalniški program, ki je že bolj romantičen, bolj sočuten, bolj razvit in bolj človeški od ljudi. Tu imate računalniški program, piksle, ki ljudem omogočajo, da sploh še kaj čutijo. Toda nekaj ironičnega in absurdnega je v tej »spletni romanci«: Samantha ni le pametna ženska iz pametnega računalnika (in s pametnega telefona, če smo že ravno pri tem), ampak fantazijska ženska, perfektna moška fantazija, ekstatična abstrakcija starih moških fantazij o ukročeni, udomačeni, podrejeni ženski, »stepfordski ženi«, sprogramirani za služenje in ugajanje. In to je vse, kar ostane moškim – tesnobna interpasivnost. Računalniška simulacija jim daje to, česar »doma« ni več. In česar ne morejo več posedovati. In česar ne morejo več pofukati. In kar živi le še v interpasivnosti, ultimativni figuri veneris moške nostalgije. Nič ni več tako, kot je bilo – pred eno minuto.