Gramatik: The Age of Reason

+ + + +

Gramatik je, poleg Umka, verjetno najprepoznavnejši slovenski elektronski izvoz zadnje štiriletke, znan v ZDA, zlasti med študentsko populacijo Kolorada, ki ni le prestolnica ameriške ustvarjalnosti v zadevanju s travo, ampak definitivno tudi svetovna prestolnica EDM-a (Electronic Dance Music). Z »glavo skozi zid«, s strategijo »naredi sam«, s selitvijo v New York in s popolno osredotočenostjo je čisto ločeno od arhaične glasbene industrije na drugi strani luže v pičlih treh letih iz eksotičnega fenomena na Beatportu postal festivalski headliner tamkaj najhitreje rastočega plesnega žanra. EDM je med študentsko populacijo srednjega razreda v ZDA brcnil v rit mainstreamovski rap, pa kmalu pokazal, da ga prekaša tudi po enoličnosti in generičnosti. EDM je zrasel, se vcepil v industrijo in postal svoja lastna karikatura hitreje kot marsikateri glasbeni modni trend.

Gramatika popularizacija in uniformiranje scene v formulo, ki sedaj kroji vrhove najpredvidljivejših plesnih lestvic, nista preveč zmedla. Glasbeno vanjo nikoli ni povsem spadal, zvesti fanbase pa si je zgradil z angažmajem na družabnih omrežjih. Bil je eden od pionirjev, ki so svojo diskografijo eksplicitno ponujali po spletnih pretokih zastonj. To je v popolnem nasprotju s strategijo večine slovenskih popularnih glasbenikov, ki se v imenu interesa nacionalne kulture sabljajo za svoj prostorček na lokalnih radijskih valovih zaradi denarcev, ki spadajo zraven.

Gramatik, velik fen Nikole Tesle, z novo plato The Age of Reason sledi ideološki doktrini »freeing music by making music free«, sledi pa tudi kar nekaj glasbenikom, ki so že nadvse uspešno zastonj ponudili albume prek ponudnika Bittorrent. Suverenost utrjuje tudi s tem, da gre za prvi izdelek, ki ga je izdal pri svoji založbi Lowtemp.

Plošček je deloma kolektivno delo, saj je velik del procesa nastajanja pomenilo sedenje in džemanje z različnimi glasbeniki. Njihove posnetke je potem narezal in termično obdelal kot semple, in kakor je nakazoval že na nastopih, kjer ga praviloma spremlja kitarist Eric Mendelson, so kitarske linije vseprisotni pečat tudi na albumu. Lajtmotiv se tako naslanja na fragmente blueserskih semplov in klišejskih kitarskih fraz, pa tudi pri »zlorabi« drugih inštrumentov, klavirjev, godal, in pri programiranju ritmik ni zaznati pretirane domiselnosti. A čeprav je zvenenje bobnov podobno enolično, kot so zimski popoldnevi v Ljubljani, Gramatik štrli iz širnega žanrskega enozvočja zaradi razvejenih aranžmajskih rešitev, ki občutno presegajo mučno predvidljivo, konformno »dramatično stopnjevanje uvoda – drop« formulo EDM-generike; pravzaprav z njo sploh nimajo zveze. Posamezni elementi so bili res slišani že neštetokrat, lepljenka iz njih pač ne in kar nekaj komadov načrtno krši pravila toge strukture, namenjene plesnemu podiju. Ne ravno revolucija, zato pa očitna evolucija.