Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja

+ + + +

Izdajalci z dobrimi nameni

Oče si sproti zmišljuje pravljico o očetu, ki se dvakrat znajde v nemogočem položaju, ki se ne more izteči brez žrtev, in to je ključ za branje romana. Večkrat preigra osnovno temo žrtvovanja, zle sreče in izdaje, predvsem čustvene, ki je sicer storjena z najboljšimi nameni, vendar zaradi muhavosti usode pogubi vse, izdajalca in izdane, pa še koga za povrhu. Obenem je tisto najgloblje in najbolj notranje žrtvovanje v očeh drugih izdaja in pripelje akterje v stanje skrajne izolacije in blizu socialne smrti.

Hosseini postavi začetek zgodbe v sredino prejšnjega stoletja in v revno afganistansko vas, kjer so prebivalci izredno izpostavljeni in v težkih življenjskih razmerah otroci umirajo zaradi mraza in so ves čas na robu preživetja. Takrat se razkleneta in ločita usodi brata in sestre, ki sta čustveno povezana kot siamska dvojčka, in ti usodi skozi nekaj prostorov nemogočega srečevanja preplete in združi na koncu. Prepozno, čisto prepozno, očitno je cena za ublažitev trpljenja in bolečine ob ločenosti (samo)pozaba in precejšnja stopnja bebavosti. Hosseini se nam kaže kot spreten in okreten pripovedovalec, njegov zamah je skoraj rushdiejevski, vešče preplete usode razseljenih in jih razpne čez ves svet. Spretno združi eksotično kuliserijo, pri tem je njegov Kabul z zabačenimi vasmi v okolici prav podoben Pamukovemu Istanbulu, revščina in ortodoksija se mešata z nobleso in skoraj evropsko dekadentnostjo, to je svet na prehodu, preden se razširi in postane razpoložljiv, akterji pa globalno mobilni. Hosseinijeva pripovedna širina, ki korespondira z razprtostjo sveta, je očarljiva, pri tem se mu v narativno mrežo zapletejo grška generalska hunta, afganistanski vojni veterani in obenem pridelovalci ’bombaža’, ki to ni, stari perzijski pesniki, lokalne legende v slogu islamskega magičnega realizma, francoska znanstvena in umetniška elita in poslovanje tradicionalne kebabdžinice v ZDA. Tam se vse združi, samo da pride ena linija prek umetniških pariških krogov, druga pa prek Pakistana oziroma paštunskih begunskih taborišč. Seveda, ponovna združitev familije je sentimentalni vozel, in v tem je Hosseinijeva specifika; otroci z od psov pojedenimi obrazi, z od sekire razklanimi glavami, hromi zaradi padca z drevesa, ljudje, ki so zaljubljeni vse življenje, pa si tega ne priznajo in ne znajo povedati, na vse to spretno lovi bralca. Okretno tudi v pripovednem smislu, mešanica lokalnega in globalnega je očarljiva in zapeljiva, enako širok nabor plemenitih in izdanih, pa občutek za nevralgične točke sveta, ne da bi te postale deli slabo izrisanega ozadja, na čemer pogosto zdrsne slabo trivialno čtivo.