Ofenziva

Janko Lorenci

7. 2. 2014  |  Mladina 6  |  Kolumna

Danes, v petek, poteka izredna seja parlamenta o razmerah na tožilstvu, pregonu gospodarskega kriminala itd. Zahtevala jo je SDS in je del Janševega sistematičnega pritiska na pravosodje, zlasti na tožilstvo.

Janša sam sistematično zmerja, žali, ignorira pravosodje. Njegovi mediji zadnje tedne nenehoma napadajo generalnega tožilca Fišerja, zdaj pa je, po akcijah v parlamentarnih odborih, na vrsti izredna seja. Stranka skuša v kampanjo vpreči tudi evropsko ljudsko stranko, ki rada streže svojim udom, čeprav so na slabem glasu.

Podobnih Janševih ofenziv smo vajeni, a ta je posebna. Medijska se je začela, ko je postalo znano, da teče proti Janši finančna preiskava. To bi lahko potrjevalo, da poglavitni motiv za sedanje naskakovanje tožilstva ni Patria, saj so tožilci glede nje svoje delo že opravili. Lahko tudi domnevamo, da se Janša glede Patrie čuti kolikor toliko varnega in se nadeja oprostilne sodbe – če ne prej, pa na ustavnem sodišču (nanj bi se lahko obrnil zaradi kršenja človekovih pravic), ki je v tej sestavi prevladujoče desno usmerjeno in bi bilo morebitni pritožbi zanesljivo naklonjeno bolj kot druga sodišča.

Pravi sprožilec ofenzive se zato zdi finančna preiskava proti voditelju SDS. Uvedena je bila zaradi ugotovitev KPK, da ne zna zadovoljivo pojasniti, od kod mu premoženje.

Janša je zato že izgubil premierstvo, zdaj pa ga, znova zaradi KPK (najbrž bi jo utopil v žlici vode), ogroža finančna preiskava. Sprožena ofenziva potrjuje, da se mu zdi nevarna.

Tako preiskavo je pred dvema letoma uvedel zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja, ki je nastal pod pritiskom splošne jeze zaradi tajkunskih in podobnih mahinacij. Posebnost preiskave je, da ne teče po kazenskopravni liniji in torej ni vezana na zastaranje kaznivih dejanj. Tako je – gledano z Janševega vidika – nevaren pravni kanal, ki lahko seže globoko v zgodovino njegovega finančnega poslovanja. Preiskava je zajela tudi Janševo ženo, brata Rajka in sorodnico, ki je zanj poslovala z gotovino. To pomeni, da bo pregledana množica dokumentov, transakcij, honorarjev, daril, plačil … Posebej nevarna je finančna preiskava zato, ker v njej ne velja domneva nedolžnosti, ampak obrnjeno dokazno breme – osumljenec mora sam dokazati, da je njegovo premoženje čisto. Skratka, preiskava je razgledno okno, skozi katero bo preiskovalna skupina (tožilci, davkarji, urad za boj proti pranju denarja …) temeljito in morda daleč za nazaj brskala po finančnem drobovju preiskovancev.

Motivi za Janševo ofenzivo so najbrž različni: maščevalnost (stalnica njegovega delovanja) zaradi obsodbe v zadevi Patria in uvedbe finančne preiskave, sistematično diskreditiranje sodnikov, tožilcev, policije, ki naj bi pustilo sled tudi pri ljudstvu in medijih, pritisk na sodnike, ki bodo razsojali o Patrii. Neodvisno sodstvo je za vsakega avtoritarca apriori sovražnik.

Toda najpomembnejši motiv je mehčanje tožilstva, zlasti pritisk na generalnega tožilca Fišerja. Napadi naj bi ga pripravili do tega, da bi odstopil, se upokojil ali »zmehčal«, z njim vred pa tudi tožilci pod njim. Tožilci, ki vedo, da njihovega šefa nenehno napadajo, da utegne oditi, lahko nehote delajo manj zagnano. Še zlasti, če med njimi še naprej spi in čaka na svojo priložnost B. Brezigar, ki je nekoč na položaju generalne tožilke že rešila Janšo.

Skratka, zgoščen pritisk z različnih strani naj bi vplival na ostrino nevarne finančne preiskave (vodi jo eden od tožilcev), jo upočasnil ali celo ustavil.

Ali pa ji vsaj vzel verodostojnost. Janša, človek, ki raje zbuja strah, kot ugaja, tudi v tem primeru uporablja stokrat preizkušeno taktiko diskreditiraj – likvidiraj; nasprotnika obtožiš tega in onega, ga potisneš v obrambo in po možnosti onemogočiš.

Svojevrstno vlogo v tem dogajanju igra Senko Pličanič, pravosodni minister že pod Janšo. Ob razpadu vlade mu je, dobesedno, izrekel globoko občudovanje – zlasti za pravosodnega ministra kočljiv kompliment. Zdaj enako kot takrat vztrajno zahteva večji vpliv svojega ministrstva na tožilstvo – se pravi politike na pravosodje –, češ da bo tako napravil več reda. Ne bi mogli reči, da je Pličanič zavesten pomagač Janševe ofenzive, objektivno pa ji gotovo pomaga.

Tožilstvo je zaradi svojega hibridnega statusa – razpetosti med sodno in izvršno vejo oblasti – za zunanje pritiske občutljivejše kot sodstvo. Fišer se zdi Janši ranljiva tarča tudi zato, ker sedanja oblast nanj ne gleda nujno z navdušenjem – pač zaradi tega, ker so v različnih postopkih oboji, pripadniki desnice in levice, med njimi tudi Janković. Fišerja – mislimo, da se ne bo vdal pritiskom – je doslej izrecno podprla le premierka Bratuškova.

Janša skuša z napadi napraviti tudi vtis na volivce. Finančna preiskava ga v tem pogledu ogroža veliko bolj kot Patria. Volivci, tudi tisti, ki so mu kolikor toliko naklonjeni, z nelagodjem ali kar zgroženo gledajo na njegove nepojasnjene presežke denarja, mečkanje z gotovino, nepregledne nakupe, prodaje in podobne sumljive posle in posliče.

Preiskava bo pokazala, ali utegnejo taka »majhna«, glede na Patrio in orožarsko afero postranska in z njima nepovezana dejanja Janšo pokopati. Nekaj podobnega se je nekoč zgodilo Caponeju.

Janša ve, da je pravosodje edino, ki lahko (posredno, z obsodbami) odločilno pripomore h koncu njegove politične kariere, zelo neslavnemu koncu. Zato je iz njegove perspektive skrajno logična tarča. Gledano širše pa je absurdno in zgovorno, da vali vse te napade v času, ko se je pravosodje s tožilci vred naposled prebudilo in začelo početi tisto, zaradi česar je.