12 let suženj

zadržan +

Korenine.

Spomnite se vseh tistih holivudskih zaporniških filmov, v katerih v ječi, običajno kje na ameriškem neogotskem jugu, pristane nedolžen človek, ki potem na lastni koži izkusi vso krutost, ves sadizem in vso nečloveškost tega zaporniškega sistema. Film 12 let suženj, favorit za glavnega Oskarja, izgleda natanko tako.

Solomona Northupa (Chiwetel Ejiofor), svobodnega črnca, ki živi na nesužnjelastniškem severu (New York), leta 1841 uspavajo, ugrabijo, preimenujejo in prodajo na globoki, rasistični, sužnjelastniški jug, kjer si ga potem podajajo in preprodajajo različni lastniki (Paul Giamatti, Benedict Cumberbatch), dokler ga ne kupi Epps (Michael Fassbender), psihopatski, sadistični, nečloveški, zverinski veleposestnik, ki se – podobno kot lagerfirer Amon Goeth v Schindlerjevem seznamu – izživlja nad svojo »lastnino«, pri tem pa citira Biblijo. Film brutalno prikaže sužnjelastniški stroj: kako je deloval, kako je črncem pil kri, kako jih je mučil, obešal in poniževal, kako jih je spreminjal v brezplačno in brezpravno delovno silo, s katero je potem bajno bogatel. Ni dvoma: prvobitna akumulacija ameriškega kapitalizma je bila produkt suženjskega dela. Steve McQueen vse to zelo stilizira in estetizira, kot da bi skušal s tem preglasiti svoje lastne male trivializacije sužnjelastništva. Prvič, črni sužnji, ki zborovsko prepevajo spirituale, so za tako smrtno resen film – in za tako smrtno resno obsodbo sužnjelastništva – prehud in prenaiven kliše. Drugič, če film obsoja sužnjelastništvo, kar itak ni težko (sužnjelastništvo je najlažja tarča), zakaj potem nekateri sužnjelastniki veljajo za svinje, drugi pa ne (človek, ki prodaja ljudi, je moten, pa četudi je »zabaven«)? Tretjič, zakaj morajo holivudski filmi o sužnjelastništvu vedno opozoriti, da so črnce – in to očitno vsakega posebej! – osvobodili belci (tokrat Brad Pitt!)? In četrtič, film na sužnjelastništvo pogleda skozi oči svobodnega črnca, s čimer pa nehote ustvarja vtis, da je bilo sužnjelastništvo bolj krivično do svobodnih kot pa do nesvobodnih črncev, da so bili nekateri črnci bolj upravičeni do svobode kot drugi in da sužnjelastniki naredijo napako, ko zasužnjijo svobodnega črnca. Pustili bi ga pri miru, pa jih tale film ne bi zašpecal akademiji, ki deli Oskarje.