RoboCop

za +

Murphy kapitalizma.

Iran ima orožje za množično uničevanje, že lep čas vpijejo ameriški desničarji – napadimo Iran! Pod to pretvezo so kakopak napadli Irak. In ja, napadli so ga prav zato, ker so vedeli, da v resnici nima orožja za množično uničevanje. Če bi ga imel, ga ne bi napadli. Kdo pa še gre v vojno z državo, ki poseduje orožje za množično uničevanje! Toda pri Iranu jim tega »magičnega trenutka« – tiste »točke brez povratka« – ne uspe in ne uspe sestaviti, pa četudi bi se zelo verjetno izkazalo, da tudi Iran nima orožja za množično uničevanje.

V RoboCopu, rimejku Verhoevnovega RoboCopa (1987), je napad na Irak že mimo – ameriški robocopi so že v Teheranu. Iran očitno ni imel orožja za množično uničevanje. Robocopi, state-of-the-art bojni roboti, na atomsko bombo pač niso imuni, zato bi tudi od njih – če bi Iran imel jedrsko orožje – ostal le sončni prah. Toda RoboCop, ki ga je posnel brazilski režiser José Padilha, avtor najbolj ciničnih in grotesknih policijskih filmov zadnjega časa (Elitni vod, Elitni vod 2, Ônibus 174), je zadnji, ki bi kimal ameriškemu militarizmu in imperializmu. V tem sledi Verhoevnovemu originalu, ki je leta 1987 – satirično, sarkastično – napičil reaganizem, novi mačizem, militarizem, imperializem, deregulirani kapitalizem, imperativni konformizem in brezdušno privatizacijo vsega, z vojsko in policijo vred. Reaganizem je slavil kapitalizem, obenem pa je od ljudi terjal, da se prilagodijo, da se utopijo v konformizmu, da svoj individualizem zavržejo, da se torej robotizirajo. To govori o tem, kakšen kapitalizem je vsiljeval reaganizem: kapitalizem, ki prezira individualizem – kapitalizem, ki ne temelji na »podjetniškem duhu«, ampak na moči dereguliranih monopolov, korupcije in megakorporacij, ki so na tem, da napol fašistoidno zamenjajo državo (in njene socialne, varnostne, obrambne funkcije). RoboCop je opozoril, da je »podjetniški duh«, s katerim tako maha Amerika, v resnici mrtev. Da je reaganizem preživel, vemo – preplavil je svet, tudi nas. Svet je leta 2008 vrgel s tečajev, toda zdaj je še močnejši, kot je bil. In tudi leta 2028, ko se dogaja RoboCop, je še vedno živ. Ni le Big in Japan, ampak je Big povsod. Države le še hlinijo, da so države – zamenjale so jih megakorporacije, ki si morajo zdaj zagotoviti le še varnost, neodstavljivost in večnost. Za kontrolo družbe (okej, te antidružbe, te antiutopije, te distopije, te diktature), ki jo vodijo, in za ohranjanje monopolov, ki prinašajo brezmejne dobičke, naj bi poskrbeli robocopi (ne, droni so premalo), ki jih ustvarja detroitska megakorporacija OmniCorp, kraljica robotike, toda ko Alexa Murphyja (Joel Kinnaman), policaja, ki ga pred domačimi vrati razstrelijo kriminalci, sestavijo in prelevijo v robota, mašino, robocopa, s katerim bi lažje razbijali organizirani kriminal in ohranjali status quo, ustvarijo humanoidno mašino, ki ugotovi, da najbolj organizirano obliko kriminala predstavlja prav ta kapitalizem monopolov, poslovnih lobijev in megakorporacij. Ko se upre svojim »stvarnikom«, se upre organiziranemu kriminalu – monopolizaciji kapitalizma, deregulaciji imperializma in privatizaciji države. Murphy je za kapitalizem res Murphy – junak našega časa.