Žledoloma in iger

Maja Novak

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Ihta

Samo dvajset let je imel fant, ki se ni smrtno ponesrečil pri lovljenju športnih rezultatov, ni se gnal za vojaško slavo, ni vzel prevelikega odmerka mamil, ni pijan divjal za volanom niti ga niso »razčefukali« pred kakim diskom. Umrl je, ker je prostovoljno odpravljal posledice žledoloma in si prizadeval, da bi drugi lahko spet živeli, kot da smo v 21. stoletju. Morda je imel dekle, skoraj zagotovo je imel starše, brate in sestre, prijatelje; vsem iskreno sožalje. Ob takih tragedijah celo nam cinikom zmanjka volje, da bi duhovičili.

Potem pa jih gledam, druge mlade obraze, ki korakajo v mimohodu na stadionu Fišt, nekateri so celo mlajši od umrlega delavca, in pomislim: mar jih ni strah? Mar ne vedo, da sedijo na sodu smodnika? Na presečišču najrazličnejših političnih razprtij in bahavih gest, v državi s sila specifičnim pojmovanjem demokracije, le lučaj stran od najbližjega »terorista« (ali »borca za svobodo«, odvisno od tega, koga vprašaš), navsezadnje pa bi se lahko bali celo demonstracij v lastni domovini. (Prav na dan odprtja OI so v Sao Paulu izbruhnili divji protesti, ker je brazilska vlada, ki oberoč razmetava denar za nogometni mundial, zvišala cene javnega prevoza.) Mar se vsi ti mladeniči res ne zavedajo, kje so se znašli, so res tako osredotočeni na svoj nastop? In potem doživim razsvetljenje, pravo pravcato epifanijo, in si rečem: zaboga, bodi prizanesljiva, saj so malone še otroci. Otrokom pa pritiče idealizem. Prav v ničemer niso drugačni od mladih pisateljev. Prisežem, da bi se v njihovih letih za to, da bi moj prvi roman čim prej uzrl luč sveta, tudi sama sprijaznila s tem, da bo pod mano kaj eksplodiralo.

Ni res, da ne maram športa; sovražim pretirani pomp in nekritični patriotizem, ki ga okrog športnikov zganja slovenska družba, in sovražim to, kar z njimi počnejo politika, oglaševalske agencije in ne nazadnje farmacevtska industrija. Ampak tako kot nadobudni pisatelji se morajo športniki s tem žal sprijazniti, sicer bi jih vsi našteti pri priči izločili iz nadaljnjega tekmovanja; sama pa predobro vem, s kakšnimi žrtvami se je pripravljen sprijazniti mlad človek, da bi smel sanjati dalje.

Prej ko slej pa te po glavi udari realnost. Živeti je treba. Drugače kot pisatelji si morajo športniki zlasti v takih mačehovskih državah, kakršna je socialna Slovenija, poleg hrane, stanovanja in prispevkov za vse živo sami plačevati še neznosno drago opremo, treninge, fizioterapevta in kaj vem kaj še. Po drugi strani se drugače kot športniki pisatelji ne razkazujemo v reklamah »ponosnih sponzorjev«. Pred davnimi leti je poskušal neko zavarovalnico ali nekaj podobnega oglaševati Aleš Debeljak, pa sta se nanj pri priči usula ogenj in žveplo, čeprav je nastop pred kamerami opravil milijonkrat bolje kot lesena brata Dragić za Spar ali opazno nenavdahnjena Mazejeva za nekakšne čaje. Takrat je vox populi rekel, da se književnikom igranje v reklamnih filmčkih pač ne spodobi. Ker isti vox populi športnikom pripisuje dosti več pomena in ugleda kot pisateljem in ker smejo športniki delati to, česar literati ne smejo, logično sklepam, da je nastopanje v reklamah pravzaprav privilegij.

Pisatelji so zgolj veščaki svojega poklica, podobno kot frizerji, babice ali računalniški programerji.

To, kar kapital in atrakcij sestradana pavperizirana družba v skladu z geslom »kruha in iger« počneta z mladino, ki bi rada zgolj sledila svojim idealom, je svinjarija; zahtevati od otrok, da za večje dobičke sponzorjev in zabavo ljudskih množic kot gladiatorji zastavijo zdravje, življenje in dobro ime, je kratko malo cinično, je pa lep kazalec tega, kar se dogaja vsem mladim v krempljih neoliberalističnega evangelija. In tako se sploh ne kaže čuditi, če ne športniki ne pisatelji v zrelih letih ne znajo več živeti kot normalni ljudje. Zaznamovani so za vedno. Petra Majdič je po koncu tekmovalne kariere sicer postala »uspešna podjetnica« – no, bomo videli, tri leta so še premalo, da bi lahko razsojali. Uspešen podjetnik je poskušal postati tudi Bojan Križaj, nazadnje pa je pristal v reklamah za pivo. Podobno Jure Košir po krajšem izletu v podjetniške vode danes priporoča ležišča Dormeo. Pravzaprav še kar spretno; samo tisti sladkobni ženski glasek v ozadju njegovih reklam bi bilo treba čim prej utišati.

S pisatelji v zrelih letih je mogoče še huje, zlasti če si niso znali že v »svinčenih časih« priskrbeti sinekure in če nočejo skribomansko leto za letom pisati ves čas istega romana, le da z drugimi imeni glavnih likov. Ko so izdali prvenec in prejeli svojo prvo literarno nagrado, so se mediji zgrnili nadnje, hoteli so vedeti to, ono in tretje, posledice te pozornosti pa so pogubne. Slovenski pisatelj si na lepem ne more več kaj, da ne bi vsega vedel in se na vse spoznal. Posebej tragično jih je opazovati, ko se začnejo spoznavati na politiko. Ni dogodka ne pojava, ki se ga ne čutijo poklicani komentirati, kajpak z levega ali desnega pola. Hoi polloi, ki v vsem svojem življenju ni prebral ene knjige, njihovim besedam pripisuje silno težo – zakaj? Saj so pisatelji zgolj veščaki svojega poklica, podobno kot frizerji, babice ali računalniški programerji. Pa nobenemu novinarju na misel ne pride, da bi med takim ali drugačnim protestnim zborovanjem za mnenje spraševal pripadnike teh treh poklicev ...

Ja, priznam, tudi sama delam ta pisateljski greh. V opravičilo lahko povem le to, da sem literaturo že tako rekoč obesila na klin. Ta svet si drugega od kulturnega molka sploh ne zasluži. Iskreno upam, da nihče ne bere mojih kolumn zato, ker sem bila nekoč pisateljica, temveč zato, ker so za silo spodobne. In iskreno upam, da bo prišel dan, ko bodo kapital, politika in mediji končno pustili vse mlade pod soncem nebeškim pri miru, da bodo lahko nemoteno delali to, kar počnejo najbolje, ne da bi vsak njihov dosežek kot limono do konca oželi interesi kapitala in medijskih vampirjev. So to moje olimpijske sanje? Morda.