Lego film

Svet igrač.

Ko je George Lucas po megauspešni Vojni zvezd lansiral serijo licenčnih izdelkov, saj veste, akcijskih figuric in podobnih igrač, so mu očitali, da snema filme o igračah. Filme snema zato, da bi lahko prodajal igrače! Igrače prodaja zato, da bi lahko o njih snemal filme! Zdaj bi jim lahko mirno odvrnil: hej, igrača, o kateri ni mogoče posneti filma, sploh ni več igrača! Kaj ne vidite! Poglejte Transformerje. Ali pa Bojno ladjo. Ali pa Lego film, ironično, poskočno, evforično, kinetično, ringelšpilsko digi-stop-motion animacijo, ki pokaže, da je mogoče z legom narediti čisto vse, da je torej z legom mogoče ustvariti vse svetove, nove in stare, pretekle in prihodnje, zahodne in srednje, utopične in distopične. P

lastic fantastic! »Vse je kul, ko smo del tima,« poje štikel Everything Is Awesome, ki se previja skozi film (in čez skyline legolandije). Del tima! Mar ni to sporočilo vsakega animiranega filma? Če si del tima, potem se vse uredi. In mar ni prav lego vsako kocko prisilil, da je del tima? Prav tu pa je največja ironija: Emmet (Chris Pratt), mali, anonimni, osamljeni, sleherniški graditelj (legov mini-me, legov Walter Mitty), ki ga pomotoma – okej, preroško – zamenjajo z genialnim Velikim graditeljem, začne s pomočjo svojih ad hoc enobejevskih prijateljev rušiti Gospodarja biznisa (Will Ferrell), vsemogočnega manipulatorja, diktatorja in pralca možganov, ki vlada legolandiji (ja, v kapitalistično diktaturo letijo kocke!), toda svobodo in demokracijo, ki ju pribori nonkonformistični Emmet, sestavljajo le produkti ene same blagovne znamke – lega. Ha. Od legolandije do legolandije – do končne zmage. Pred diktaturo nas lahko reši le konformizem (tim-lego), sporoča Lego film, low-tech metafora tega (našega) sveta, v katerem vrtijo le še reklame za eno blagovno znamko in v katerem potem vedno navržejo še nekaj superjunakov, recimo Batmana ali Supermana (pa tudi Hana Sola in robotka C-3PO, če smo že ravno pri Lucasu), da bi dobili občutek, da imamo možnost izbire in da živimo v demokraciji. Lego film, ki izgleda kot parodija Orwelovega romana 1984 in vsega fantazijskega sploh, z Matrico vred, je retro komedija, toda boljša od holivudskih igranih komedij. Slavi in hvali postkomunistični komunizem (komunizem brez Stalinov, partij in gulagov), toda ta hvalnica bo BDP dvignila le Danski, ki ima že itak visok – da ne rečem awesome – BDP. Pred nami pa vsi tisti kupi kock.