Orlando Figes: Tragedija ljudstva: ruska revolucija 1891–1924

Oris najfatalnejšega družbenega preobrata v voluminoznem delu na 935 straneh.

Kaj Figes prinaša slovenskim bralcem, ki so o tej temi prebirali že deli M. Britovška »Carizem, revolucija, stalinizem« in R. Pipesa »Kratka zgodovina ruske revolucije«? Avtor je v zgodovinopisje vnesel v večji meri reportažni žanr, s katerim prikliče vzdušje dogodka in zgodovino zapelje v žargon literarne napetosti.

To je sicer simpatično, toda kakšen spoznavni učinek proizvede? Vzemimo primer zasedanja ustavodajne skupščine januarja 1918, v kateri so bili izvoljeni boljševiki v manjšini. Figes opisuje, kako je imel predsednik Černov dolg in neučinkovit govor, osebno pa da mu je manjkalo poguma. Istočasno navaja, kako je bilo v dvorani poleg poslancev še enako število vojakov, ki so pili vodko, zmerjali esere in s puškami zastraševali prisotne! Šlo je za še en oboroženi udar boljševikov, ki so razpustili skupščino, pri čemer sta bili povsem nepomembni vsebina in strast poslanskih govorov. Toda Figes preobrata revolucije ne izpelje iz boljševističnih metod, ki so z orožjem in propagando razbijale vsak zakonski okvir delovanja družbe, temveč ga izpelje iz »globin, s krvavim maščevanjem nižjih razredov nekdanjim gospodarjem«. Zato marginalizira širši kontekst, recimo denarno podporo nemškega cesarja, s katero so boljševiki financirali časopisno propagando, in pakt rdečearmejcev s Finci in Poljaki, s katerim so si zavarovali hrbet in premagali belo armado.

Cena literarizacije, ki daje prednost ruskemu fatalizmu in Leninovi osebnosti, je odprava zgodovinskega uvida. V podrobnostih pa je delo izjemno bogato, saj prinaša dialoge v historičnih trenutkih, utrip mest in podeželja, časopisne uvodnike, parole in grafite, celo duh časa, v katerem je ruski prevod Marxovega »Kapitala« l. 1872 kupilo desetkrat več bralcev kot original v Nemčiji.

Knjiga, ki jo velja brati, vendar s kritičnim očesom.