Janez Zemljarič

»Mi v Sloveniji tega nismo delali. Mi v Sloveniji nismo nikogar likvidirali. Ne vem pa, kaj so počeli v Beogradu.«

Janez Zemljarič (1928) je bil eden izmed najpomembnejših slovenskih politikov. V letih od 1973 do 1978 je vodil Službo državne varnosti (SDV) – t. i. Udbo –, nato je bil do leta 1980 slovenski notranji minister, do leta 1984 predsednik slovenske vlade in v letih od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta.

Zemljarič se je v slovensko javnost vrnil pred štirimi leti. Leta 2010, v času ustavne obtožbe zoper bivšega predsednika države Danila Türka, je stranka SDS na svoji spletni strani objavila nekaj strani dnevniških zapiskov Staneta Kavčiča. Kavčič v njih – sicer že v politični izolaciji – odgovornost za podstavitev bombe v avstrijskem Velikovcu leta 1979 pripiše slovenskemu političnemu vodstvu, torej Janezu Zemljariču. Za stranko SDS je Zemljarič potem postal eden izmed sponzorjev »državnega terorizma«, o njem je začel v svojih knjigah pisati publicist Igor Omerza in zdaj Roman Leljak, ki je Zemljariča obtožil, da je kot šef Udbe leta 1975 naročil umor hrvaškega emigranta v Celovcu.

A to ni edini razlog za antipatijo SDS do Zemljariča. Politično kariero Janeza Janše je sprožil Dnevnik Staneta Kavčiča, ki ga je Janša konec osemdesetih uredil in izdal skupaj z Igorjem Bavčarjem. Gradivo za to verjetno najbolj popularno politično biografijo v Sloveniji je Janši in Bavčarju po smrti Staneta Kavčiča predal Niko Kavčič (1915–2011), eden od ustanoviteljev Ljubljanske banke (ki sicer s Stanetom Kavčičem ni bil v sorodu). Zgodovinar dr. Božo Repe je o njem zapisal, da je bil ena »najskrivnostnejših osebnosti v slovenski politiki«, katerega politična kariera se je končala leta 1973, ko je bil prisilno upokojen. Nika Kavčiča, Janševega političnega »botra«, je »upokojil« prav Zemljarič.

V republiško politiko ste prišli v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko se je moral iz politike umakniti tedanji predsednik izvršnega sveta Stane Kavčič, danes znan kot začetnik slovenskega liberalizma. Drži?

Zgolj o tem bi se lahko pogovarjala zelo dolgo.

Povejte na kratko.

V politiko nisem vstopil po njem, ampak še pod njim. V šestdesetih letih sem bil predsednik ljubljanske mestne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). Tedaj je v Kliničnem centru Ljubljana izbruhnila večja stavka in tudi v SZDL so me prosili, naj grem tja. Junija 1968 sem se tako odločil, da grem. Pripravil sem reformni program, ki smo ga nato s težavami vendarle uresničili. V Kliničnem centru sem potem ostal do gradnje novega objekta. Nato pa je sledil klic iz Centralnega komiteja Zveze komunistov (CK ZKS). To je bilo leta 1973. Dejali so mi, da je prišlo do večjih težav na jugoslovanskem notranjepolitičnem področju in da je potrebno, da grem tja.

Tako ste postali vodja slovenske Službe državne varnosti, torej Udbe.

Da. Udbo je do tedaj vodil Egon Conradi, ki sem ga zamenjal. Dolgo sem se upiral temu položaju, a ko so mi v Centralnem komiteju razložili, v čem je problem, sem privolil v novo delo.

V čem je bil problem?

Tedaj je med Slovenijo in Srbijo izbruhnila prava hladna vojna, ki jo je začela Srbija.

Še zaradi cestne afere oziroma nasprotovanja Beograda, da bi Slovenija dobila mednarodna posojila za gradnjo prvih avtocest?

Ne, šlo je za zadevo zelena knjiga. To je bila akcija, ki je bila uperjena proti Sergeju Kraigherju, Francetu Popitu in celotnemu vrhu slovenske politike. Nekaj je danes o tem že znanega, a se premalo ve, kako dramatične so bile tedaj razmere. Kot smo kasneje ugotovili, so v Srbiji in v eni izmed varnostnih služb zlorabili oziroma ponaredili dokumentacijo, za katero so v Beogradu govorili, da je izhajala iz arhiva avstrijskega vojaškega atašeja, ki je popisoval razmere v Sloveniji. Slovenski politični vrh tedaj ni razumel, kaj se dogaja in kaj želi Beograd, ter predvsem, zakaj to počne. Določili so me, da vodim delo, s katerim naj bi ugotovili, kako je prišlo do avstrijskega izdelka in zakaj je prišlo do napada.

Danes mnogi govorijo o tem, kako so se leta 1991 borili za Slovenijo, ne vedo pa, da se je bitka, in sicer ena najtežjih, začela že mnogo, mnogo prej.

Kaj je pisalo v tem dosjeju?

Šlo je za očitke slovenskemu vodstvu, češ da se želi Slovenija odcepiti, da dela proti federaciji, da zbiramo denar v tujini, se ilegalno oborožujemo in želimo razbiti Jugoslavijo. Moja naloga kot vodje slovenske SDV je bila, da to gradivo pridobimo in ugotovimo, zakaj je nastalo. Ta res zajeten dosje, kasneje imenovan zelena knjiga, je potem iz Beograda prinesel Stane Dolanc. V njem so bile predvsem depeše avstrijskih organov, ki naj bi jih ti pošiljali na Dunaj. V teh depešah so bile opisane nekatere domnevne slovenske aktivnosti. Tedaj smo mobilizirali praktično vse naše sile, od jezikoslovcev naprej, in ugotovili, da je deloma šlo za ponaredek srbske Udbe in vojaške obveščevalne službe (KOS).

Zakaj?

Zakaj zakaj? Zakaj pa so imeli potem interes razbiti Jugoslavijo? Velikosrbski nacionalistični krogi so hoteli Veliko Srbijo. Že takrat so si prizadevali za to. A mi smo s pomočjo ekspertov dokazali, da to ni gradivo avstrijskega veleposlaništva in avstrijskega vojaškega atašeja, ampak da gre za beograjski ponaredek, naperjen proti Sloveniji. Odnosi med obema republikama so tedaj padli na hudo nizko raven. Danes mnogi govorijo o tem, kako so se leta 1991 borili za Slovenijo, ne vedo pa, da se je bitka, in sicer ena najtežjih, začela že mnogo, mnogo prej. Nikoli se ni do kraja umirila, bila je pa začetek razpada skupne države, razbijanja te Jugoslavije. To je bil eden od spopadov za Slovenijo. Začasno se je ta spor potem končal pri Titu, ki so mu prav tako želeli podtakniti nekatere stvari. Kako se je razpad države nadaljeval, pa veste.

In ta prvi spopad je bila vaša najpomembnejša naloga?

Konflikt je trajal približno dve leti in pol, potem pa smo začeli zadeve razčiščevati tudi znotraj Slovenije, ker je bil del dokumentacije pristen. Namreč, nekateri Slovenci so denar iz slovenskih podjetij spravljali v tujino, česar mi nismo vedeli. Po slovenskih podjetjih so organizirali ilegalne nabirke, denar pa so nakazovali v tujino, v različne fonde in na različne račune. Teh podjetij je bilo okrog 30. Zaradi tega smo nato zamenjali tedanjega političnega komisarja Glavnega štaba za splošni ljudski odpor (predhodnice Teritorialne obrambe, op. a.) in komandanta (šlo je za Bojana Polaka in Alberta Jakopiča, op. a.). Morali bi sicer odstaviti tudi tedanjega generalnega direktorja Ljubljanske banke (to delo je tedaj opravljal Niko Kavčič, op. a.), a je ta, ko je videl, kako se zadeva razpleta, denar, ki ga je imel deponiranega, vrnil.

Ampak ali so omenjeni ta denar zbirali za Slovenijo?

Trdili so, da za potrebe slovenske obrambe, v bistvu pa so precej denarja zadrževali na svojih računih, v Beogradu pa so njihove aktivnosti spremljali in imeli nad njimi nadzor. No, zaradi tega razčiščevanja sem obtičal v Udbi.

Ste bili tedaj v Sloveniji enotni ali ste se razdelili na posamezne skupine? Kakšen je bil recimo vaš odnos do Staneta Kavčiča?

Ne, nismo bili razdeljeni, v Sloveniji je obstajala popolna podpora. Tedaj sem sodeloval tudi s Kavčičem, na položaj v Klinični center sem prišel tudi z njegovo podporo in Stane Kavčič me je tudi prepričeval, naj ostanem in vlečem voz naprej. Kasneje sem sicer menil, da je prezgodaj začel svojo finančno politiko. Kot veste, je bil njegov namen med drugim uvedba delničarstva. Ne samo, da čas tedaj še ni bil zrel, veste tudi, kam nas je finančno »poglabljanje« pripeljalo. V uničenje vseh tistih podjetij, ki smo jih do osemdesetih mukoma postavili na noge.

Ko sem slišal za eksplozijo bombe v Velikovcu, točno se spomnim, da je bilo to nekega popoldneva, sem kot notranji minister napisal odstopno izjavo.

Ko so v stranki SDS pred leti sprožili ustavno obtožbo proti bivšemu predsedniku države Danilu Türku, so med drugim izpostavili tudi eksplozijo bombe, ki so jo leta 1979 podstavili trije sodelavci tedanje slovenske SDV v muzeju v avstrijskem Velikovcu. V SDS so tedaj Türka in vas obtožili državnega terorizma. Kako se spominjate tistega incidenta?

Kot veste, sem bil tedaj že notranji minister, šef Udbe pa je bil Tomaž Ertl. Tisto je bila čisto samostojna, diverzantska akcija skupine sodelavcev mariborske Udbe, ki ni soglašala z vodstvom v Sloveniji, češ da smo bili preveč popustljivi do Avstrije. Ko sem prišel v Udbo, je bila moja velika skrb, da se odnosi uredijo in se zadeve umirijo na vseh področjih, tudi z Avstrijo. Ti posamezniki so se temu upirali, češ da so koroški Slovenci prizadeti, da želijo podporo, upor in tako naprej. Tako je ta skupina izvedla omenjeno akcijo. Ko sem slišal za eksplozijo bombe v Velikovcu, točno se spomnim, da je bilo to nekega popoldneva, sem kot notranji minister napisal odstopno izjavo. Zapisal sem, da gre za tako hudo zadevo, prek katere sam ne morem. A so vsi preostali temu nasprotovali, zato sem ostal. Kot veste, so potem tem posameznikom sodili. Danes tudi veste, kdo je akcijo izvedel, in tudi, da potem ni bilo nobenih hujših posledic v meddržavnih odnosih z Avstrijo.

Tedaj ste se na Šentilju sestajali s predstavniki Avstrije, drži?

Spomnim se, da sta bila tedanji avstrijski zunanji minister in koroški deželni glavar sprva precej nastrojena proti Slovencem. A z leti dela smo ju precej umirili, tako da smo na koncu z Avstrijo vzpostavili zelo dobre meddržavne odnose. Ko sem leta 1984 zapustil mesto predsednika slovenskega izvršnega sveta in odšel v Beograd za podpredsednika zveznega izvršnega sveta, mi je Avstrija tudi podelila svoje najvišje državno odlikovanje. Dobri odnosi so se potem ohranili, saj kasneje ni bilo več resnejših incidentov. Skratka, podstavitev bombe v Velikovcu ni bila nikakršna uradna akcija, posamezniki, ki so v njej samoiniciativno sodelovali, so se nato tudi sami predali in v Ljubljani so jim sodili.

Bili so obsojeni, res pa je tudi, da so bili zelo hitro izpuščeni iz zapora.

Kaj se je potem dogajalo, ne vem, kot predsednik izvršnega sveta niti nisem več spremljal teh zadev.

Pravite torej, da ste kot vodja Udbe umirjali zadeve?

Da, in to ne samo v razmerju do Srbije, težave smo imeli tudi v Furlaniji - Julijski krajini, na Koroškem, na avstrijskem Štajerskem, na Madžarskem. Upam si reči, da je veliko od tega tako ostalo do danes. To je sicer moja ocena.

Namreč, mi vemo, da je v tistem času Udba tudi likvidirala ljudi. Vsaj zvezna Udba. Kaj ste vedeli o tem?

Ne vem, kakšne umore imate v mislih. Povedati pa moram, da je bil že pod Stanetom Kavčičem na pritisk Slovenije med republikami sklenjen dogovor, naj vsaka republika rešuje svoje probleme in naj vsaka obračunava, če tako želi, s svojimi teroristi. Posledično je tudi do teh akcij prihajalo po nacionalni delitvi.

Morda, a vemo tudi, da je pri tem sodelovala tudi slovenska stran. Oziroma je Slovenija v nekaterih primerih vsaj pomagala. Je res?

Zdaj me verjetno sprašujete o primerih iz leta 1972 in 1975. In sicer o dogodkih, povezanih s Stjepanom Crnogorcem v Salzburgu leta 1972 in s smrtjo Nikice Martinovića leta 1975. Glede Stjepana Crnogorca ne morem povedati ničesar, ker takrat nisem bil v Udbi. Glede Nikice Martinovića pa lahko povem, da nisem naročil njegove smrti. Prav gotovo pa veste tudi, da so tedaj skrajni emigranti zrušili naše letalo nad Češkoslovaško. Roman Leljak sedaj govori o žalovanju in joku sorodnikov Crnogorca. Ko so ustaši zrušili naše letalo in ko so ustaši, ki so vdrli prek Slovenije proti Bosni, pobijali nedolžne, pa ni nihče jokal?

Kaj pa je imel Crnogorac s temi terorističnimi akcijami?

Crnogorac je bil tedaj član teroristične skupine, ki je leta 1972 v tako imenovani akciji Raduša vpadla v Jugoslavijo, prek Slovenije. Njega so zadržali, ker naj bi organiziral še drugi napad na Jugoslavijo. Zvezna Udba je zato v akcijo za njegovo ugrabitev vključila tudi Slovenijo. Tedaj pridobljeni obveščevalni podatki so namreč kazali na to, da skupina pod vodstvom Crnogorca načrtuje celo zastrupitev ljubljanskega vodovoda. Danes seveda o tem nihče več ne govori, Leljak rad govori o zločinih Udbe, a tedaj je Udba morala mobilizirali praktično vse sile, da je te načrte ustavila in preprečila nov teroristični napad v Jugoslaviji.

Je bil Crnogorac ubit v Sloveniji?

Ne vem, kot že rečeno, se je to dogajalo še pred mojim prihodom v Udbo.

Slovenska Udba ni nikogar likvidirala?

Meni to ni znano in vem, da naša služba ni delovala na tak način. Tudi sam nisem dovolil razvoja v tej smeri, niti da bi pri tem pomagali drugim republikam.

Kaj pa lahko poveste glede umora Martinovića? Leljak trdi, da ga je likvidiral slovenski agent Milan Dorič oziroma Hanzi, vi pa ste tedaj vodili Udbo.

Leljak sedaj odgovornost za ta umor pripisuje meni na podlagi neke parafe na dokumentu, ki z umorom Martinovića nima nobene zveze. Jaz umora nisem naročil. Nisem ne govoril tedaj o tem, ne slišal, niti vedel, kdo je ta človek. In kolikor vem, obstajajo informacije o tem, da naj bi Martinovića ubili trije drugi ljudje. A kakorkoli, Leljak je zame precej neverodostojna oseba. Bil je član vojaške obveščevalne službe, od koder so ga odpustili in mu tudi sodili. Nato pa je sporna dejanja nadaljeval v 90. letih. Kam se je sedaj priključil, vidite.

Že pod Stanetom Kavčičem je bil na pritisk Slovenije med republikami sklenjen dogovor, naj vsaka rešuje svoje probleme in naj vsaka republika obračunava, če tako želi, s svojimi teroristi.

Nič drugega ne veste o uboju Martinovića, razen da ste parafirali omenjeni dokument?

Ne. Niti pristojnosti nisem imel. Hudiča, saj smo bili tedaj država! Mi v Sloveniji tega nismo delali. Mi v Sloveniji nismo nikogar likvidirali. Ne vem pa, kaj so počeli v Beogradu.

Odločitve za likvidacije naj bi v Jugoslaviji sprejemali na zvezni ravni. Vi ste bili nato, v osemdesetih, podpredsednik zveznega izvršnega sveta. Niste tedaj govorili o tem?

O kakšnih likvidacijah spet govorite? Seveda ne. Zvezni izvršni svet se s tem ni ukvarjal. Mi smo se tedaj ukvarjali z nerešljivimi gospodarskimi problemi.

Ste brali knjigo Igorja Omerze o ugrabitvi Bate Todorovića leta 1975?

Ne še. Sem jo pa prelistal.

Za to ugrabitev pa ste bili odgovorni, mar ne?

Drži, Slovenci smo ga pripeljali v Jugoslavijo (Zemljarič gre k omari in prinese obsežnejši dosje, op. a.). Bil je eden večjih kriminalcev v Jugoslaviji, ki je mnoge Slovence zapeljal v kazniva dejanja. To, kar vidite, je sodba Todoroviću iz Beograda, kamor smo ga izročili po zaslišanju v Sloveniji. Z njim so se ukvarjala tri največja srbska sodišča. Zgolj sodbe obsegajo 492 strani. Na koncu je bil obsojen na dvajset let zapora. V teh sodbah je opisan velik del slovenske zgodbe. Razmeroma natančno je popisano, kam je šel denar iz slovenskega gospodarstva, ki so ga slovenska podjetja morala nakazovati v tujino in s katerim je on pomagal gospodariti. Skratka, prava in resnična zgodba o Todoroviću v knjigi, ki jo omenjate, ni popisana. To je še odprto delo.

Veste vsaj, o kakšnih vsotah govorimo?

Težko je oceniti, koliko denarja jim je uspelo ukrasti z najrazličnejšimi, kriminalnimi transakcijami. V Sloveniji je bilo tedaj v tej mreži angažiranih trideset podjetij. Ena večjih zadev, ki še do danes ni pojasnjena, je povezava med Todorovićem, vodjem največje slovenske banke, vodjem SDV pred Conradijem in še enim Srbom (LB je tedaj vodil Niko Kavčič, SDV pred Conradijem pa Miloš Ogrizek, op. a.). Todorovič je bil namreč srbski in vojaški agent, zato smo ga tudi mi v Sloveniji zaslišali, ker smo želeli ugotoviti, s kom je tukaj delal. Imena teh tridesetih podjetij je povedal Todorović, eden največjih tajkunov v Jugoslaviji, ki je – pomislite – tedaj sodeloval s šefom državne varnosti iz Slovenije in šefom največje banke v Sloveniji. Vsi omenjeni so namreč v Celovcu skupaj imeli na črno ustanovljeno in delujoče podjetje.

Je bil ta denar nato nakazan nazaj v Jugoslavijo v celoti? Ali je ostal v tujini še po osamosvojitvi?

Ne verjamem, da nam je tedaj uspelo priti do vsega. Prepričan sem, da se del tega denarja, ki je tedaj izginil iz slovenskih podjetij, še danes vrti. Del denarja pa je Udba prevzela v Münchnu in ga predala Narodni banki Slovenije.

Prepričan sem, da se del tega denarja, ki je tedaj izginil iz slovenskih podjetij, še danes vrti. Del denarja pa je Udba prevzela v Münchnu in ga predala Narodni banki Slovenije.

Kakšen je bil tedaj nadzor nad Udbo?

Dovolil bi si reči, da večji, kot je danes nadzor nad obveščevalnimi službami. Prav tako se je lahko vse hitro razvedelo, imeli smo svet za ustavno ureditev in še nekatere druge organe, ki so bdele nad SDV. Tudi sekretariat Zveze komunistov je občasno spremljal njeno delovanje. Kot predsednik vlade pa sem kasneje z Udbo imel zelo malo stikov.

Ampak to seveda ni bila organizacija, ki bi spoštovala človekove pravice. Vam je danes kaj žal za kakšne zadeve ali akcije, ki jih je Udba izvedla, pa jih ne bi smela? Prisluškovanja, vdori v stanovanja ...

A danes pa tega ne počne nihče? To je mlatenje prazne slame.

Gotovo je bilo teh akcij prej veliko več in bile so tudi politično motivirane.

Pa saj smo tedaj že imeli delujočo državo! Zelo zelo malo je bilo teh primerov. Igor Omerza mi recimo očita, češ, kako sem maltretiral Edvarda Kocbeka. Kocbek je bil tedaj del nacionalistične skupine, ki ga je na veliko izkoriščala. Zaradi tega je bil sprejet politični sklep, naj se s Kocbekom razčisti, da bo opustil antijugoslovanstvo in kvazislovenstvo. Sam sem se tedaj temu uprl. Rekel sem, da ga ne bomo aretirali. Namesto tega sem odšel z njim na pogovor in mu rekel, naj se ne pusti zlorabljati. Pogovor je trajal dve uri. Rekel sem mu, gospod profesor, veliko ste naredili za Slovenijo, ne pustite se vleči v umazano politiko. Pogovor je bil kulturen, vljuden in kasneje smo ga pustili pri miru. A miru nam ni uspelo povsem vzpostaviti. Njegovi sodelavci so zapisali tisto zabeležko, češ, kako da sem ga maltretiral.

Kaj ste počeli kasneje, v času osamosvojitve?

Leta 1989 sem se upokojil. Od tedaj se s politiko več ne ukvarjam. Nisem bil v nobeni stranki, nisem se ukvarjal z nobeno politično zadevo in si želim miru. Tu in tam, moram priznati, pa se sprašujem, kaj manjka nekaterim, ki se tako radi zaletavajo vame ...

Ste podpirali osamosvojitev?

Tedaj je bila Slovenija v situaciji, ko ni mogla več ničesar narediti. Roke smo dvignili od Jugoslavije. Bili smo razočarani zaradi vse nepotrebne škode, ki se še danes pozna. Tedaj smo se vsi odločili za osamosvojitev, ker sta bila to naša stoletna ambicija in delo. Kot veste, so poskušali sprva z nekakšnim konfederalnim modelom, a ni šlo.

Po letu 90 ste se šli v gospodarstvo. Zakaj?

Ker sem se praktično vse življenje ukvarjal z gospodarstvom in sem nekaj moral početi.

Na kaj ste najbolj ponosni pred letom 1990?

Cankarjev dom, gradnjo Kliničnega centra, ljubljansko obvoznico, Halo Tivoli, začeli smo graditi avtocestni križ, ceste na Primorskem, na izvozno gospodarstvo in raziskovalno delo, kmetijske kombinate in tako naprej.

Kaj pa po letu 1990? Danes imate lastno podjetje, ste nekakšen lobist? Kaj točno počnete?

Ker sem še iz Jugoslavije poznal vsa podjetja, poskušam pomagati. Pred osamosvojitvijo smo malce drugače delali z našimi podjetji. Pomagali smo jim, ne pa tako, kot danes, ko jih uničujemo. Iskali smo rešitve, spodbujali izvoz. Vi ne veste, koliko truda je bilo vloženega, da smo zgradili ta podjetja, in kako sistematično smo spodbujali njihov razvoj.

Ste v 90. letih obogateli kot lobist?

Imam stanovanje skupaj z družino in še eno staro nepremičnino, ki smo jo odkupili. To pa je tudi vse.

Niste z Matjažem Gantarjem sodelovali pri privatizaciji v Bosni? Ali niste tudi solastnik tamkajšnjih skladov?

Pomagal sem jim in ustanovili so kar pomembno družbo, ki je zbirala certifikate. Nisem pa noben lastnik.

Kako je torej videti vaše svetovanje? Kako si ga lahko predstavljamo?

Kako? Enostavno, ljudje pridejo k meni in se pritožujejo, da ne vedo, kaj storiti. Kako se lotiti dela in kaj početi. Pomagaj, pomagaj, pravijo. Ne rečem, da mi kdo ni kaj plačal, vsaj za stroške, ki sem jih imel, a ne gre za neke velike zaslužke.

Kot veste, je bil nedavno objavljen dokument, sodeč po katerem naj bi vi grozili z ubojem Janše. Ste imeli kakšen tak načrt?

To vse je smešno. Gre za anonimno obvestilo iz novembra 2012, ki so ga danes potegnili na plano. Veste, da se je tudi policija od tega distancirala.

V omenjenem zaznamku piše, da ste govorili tudi o tem, da je za gospodarski polom kriv Janša. To pa je verjetno res?

Tudi politiki pred njim in za njim so krivi za gospodarski polom. Kje je danes Iskra? Kje je danes Litostroj, gradbeništvo, TAM? Kje so tovarne v Kranju, v Kopru, v Celju, ki so bile uničene? In veste, kako se bo to reševalo? Težko, ker nam krediti ne morejo pomagati. Moramo začeti ustvarjati novo vrednost, kar lahko narediš zgolj s proizvodnjo in storitvami. Mi v Sloveniji smo uničili dve generaciji kadrov, zato se danes niti ne moremo več razburjati, ko nam slabo banko vodijo tuji bankirji.

Minuli teden ste imeli kar nekaj incidentov z novinarji.

Če se ne motim, me je eden od novinarjev štirikrat zalezoval in tri ure čakal pred prostorom, v katerem sem imel pogovore. Novinarja sem lepo prosil, naj tega več ne počne, a se je to še kar ponavljalo.

Zato ste proti njemu zamahnili z roko?

Ta napad je opazovalo več ljudi, ki so bili prav tako razburjeni kot jaz. Tudi proti vam bi zamahnil, če bi mi poskušali v glavo potisniti objektiv.