Beck: Morning Phase

+ + +

Beck, ki se ga bo večno držala stigma komada neštetih „hiti devetdesetih“ kompilacij, komada Loser, je že v devetdesetih letih dokazal, da je mogoče v popu tudi močno eksperimentirati in hkrati jahati lestvice. Veljal je za pogumnega vizionarja, ki ponavadi prisega na nizko tehnološko zveneči, umazani in zrnati zvok in ki zlahka skače iz žanra v žanr, pa naj gre za blues, električni soul, garažni funk ali čisti pop.

Slogovni kameleon z edinstvenim stilom se je sicer pojavil kot „one hit wonder“, a že takoj za tem s ploščo Odelay nakazal, da bo v naslednjih desetletjih definiral kar nekaj poglavij popularne kulture. V zadnjih letih sicer nismo imeli veliko priložnosti slišati njegove nove glasbe, smo ga pa zato spoznali v vlogi producenta plošč izvajalcev, kot so Charlotte Gainsbourg, Thurston Moore in Jamie Lidell.

Morning Phase je prvi Beckov album po šestih letih in promovirajo ga kot nadaljevanje akustične, melanholične plate Sea Change iz leta 2002, saj naj bi bil prav tako emocionalen, harmonsko razdelan, le bolj optimističen. Na obeh projektih je istih tudi kar nekaj sodelujočih glasbenikov.

A če je nekoč Beck veljal za posebneža, ki zna z različnimi orodji, pa naj bo z inštrumenti ali sempli, vedno postreči s presenečenji, z „radikalnimi“ hiti, je nova plošča klasičen izdelek, ki ne ukrivlja, ampak sledi pravilom akustičnega, kantavtorskega pop rocka. In je brez radijskih hitov. Beck sam je dejal, da se mu zdi, da noben posnetek nima več kot šestdeset udarcev na minuto. In res je zelo počasna. Rekel je tudi, da je to album „kalifornijske glasbe“, tradicije Neila Younga, skupine The Byrds ... In tisti bolj kitarski deli zvenijo res retro, hja, prav grungersko. Zvenijo kot kakšen koncert grunge benda sredine 90. let v MTV-jevi oddaji Unplugged. Torej kot glasba, kateri je Beck v tistem času predstavljal barvit, hrupen, malo manj resen antipod.

Na drugih delih plošče izstopajo bogati orkestralni, godalni aranžmaji (ki jih je pisal Beckov oče) in tu pride na misel tisti prekomerno sproducirani, resnobni novi (pop) rock, pa tudi produkcija dvojca Air. Morning Phase je namreč narejen pretenciozno, vzorno, popolno, brez napak. Beck je bil že v preteklosti pogosto eteričen, še nikoli pa ni zvenel tako popolno in pusto. Kar je svojevrstna ironija, saj se je na začetkih svoje kariere profiliral kot nekdo, ki eksplicitno zavrača šminkersko paradigmo „studia kot inkubatorja popolnega posnetka“.

Nekateri zabavnejši kritiki Beckovih novejših podvigov sumijo, da je za njegovo tokratno navadnost morda kriva scientologija. Ja, tudi Becka zanimajo, tako kot še kar nekaj ameriških zvezd, blesave ideje te newagerske (hollywoodske) religije. Preko scientologije naj bi postal navaden, medioker, tako kot se je to zgodilo Tomu Cruisu, ki je nekoč delal s Stanleyem Kubrickom, sedaj pa ...

Beck je bil nekoč eksperimentator, delal je glasbo, ki je zvenela neresno, a jo je bilo treba jemati resno. Sedaj je preresen, njegova glasba pa preveč popolna. Beck se stara.