Količina navdušenja

Jurij Gustinčič

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Pod črto

Človek se lahko med olimpijadami ali svetovnimi prvenstvi popolnoma posveti gledanju vrhunskega športa, tudi če ga ta sicer ne pritegne. Za navdušenje nad nekim tekmovanjem je potrebno le nagnjenje k navdušenju. Sposobnost biti navdušen. Biti navdušen nad športom ni težko, saj ni potrebno nič drugega kot to, da si se sposoben poglobiti v opazovanje spopada. In vendar je neverjetno, kaj navaden smrtnik, tudi takšen, ki ga športna tekmovanja drugače pustijo hladnega ali ga kratko malo ne zanimajo, postane v hipu, ko mu predstavijo svetovno športno bitko – takrat se z lahkoto prepusti plazu spopadov kot gledalec.

Navdušenje ni nekaj, kar moramo občutiti, da bi bil učinek popoln, je pač sposobnost sprejemanja vsega človeškega. Ko opazujemo vrhunski športni dosežek in zmago, se v človeku prebudi nekaj prastarega, kar v današnjem življenju ni več zavezujoč človeški odziv. Zadeva se ne prične na olimpijadah. Način, kako se odzovemo na vrhunske zmage, smo prevzeli iz zgodovine. Iz fevdalnega izročila. Zmagovalci niso primerljivi s predsedniki vlad ali katerokoli vrhunsko vlogo v času kapitalizma – zadnje ureditve, pri kateri bi še kaj veljalo, saj socializem doslej ni ustvaril nobenih splošnih pojmov. A kaj bi ob dramah v Sočiju brez omenjanja kraljic, princes in, no, tudi kraljev.

Ter seveda, kaj bi brez navdušenja. Da, navdušenja. Lahko bi rekli, da smo se vajeni prepustiti temu čustvenemu stanju, a ni tako. Ni je besede ali pojma, ki bi bil v vsakdanjem življenju tako zlorabljen, kot je pojem navdušenja. Če človeka prevzamejo siloviti občutki ob poslušanju glasbe v dobri izvedbi, potem to pač sprejme enako kot navado kritikov, ki morajo izreči besedo ali dve o kakem pianistu, še raje violinistu. Izvedba je v opisu povprečnega kritika seveda … zbudila navdušenje! Tako pač je. Spadam med tiste, morebiti zelo neprijetne poslušalce, ki niti ob dobri izvedbi še vedno niso navdušeni. Čutim nekaj, morda sem celo zadovoljen, a vendarle ne čutim navdušenja. Navdušenje je občutek, ki pač pogosto ostane skrit, celo tistemu, ki naj bi bil navdušen.

Bili so časi ali družbena stanja, ko so se takšne reči kratko malo predpisovale in urejale. Ker sem doživel veliko epoho nekdanje SZ, kot bi vsekakor rekel Vladimir Putin, sem se tudi učil, kako se navduševati in kako odmeriti sprejemljivo količino navdušenja. V časih SZ, pred 2. svetovno vojno, je oblast skrbela celo za to, da so se ljudje znali ob pravem času navduševati. Prav tako je bila določena sprejemljiva količina navdušenja – to je bilo res tako rekoč odmerjeno. Pustimo tokrat ob strani samega vodjo Stalina. Po nebu SZ so se včasih spreletavali tudi angeli, a jih je določala partija. O nekih drugih, ki so navduševali sami zase, ne bom govoril. Med njimi so bili predvsem umetniki, tudi če so bile njihove stranpoti le delno sprejemljive. Šele tik pred vojno so se v partiji zavedeli, da je humoristični pisatelj Zoščenko preveč priljubljen, pa so ga po razmisleku grobo napadli v Pravdi. Priljubljenost, kaj šele slava, je bila strogo nadzirana, človek je smel biti priljubljen le toliko, kolikor se je partiji zdelo sprejemljivo. Niti trohice več. Lahko se je zgodilo, da so tudi priljubljeno osebnost, če je postajala preveč priljubljena, ostro napadli zaradi … zahajanja s sovjetske poti. No, Zoščenko je ostal priljubljen še po tem, ko so ga javno obsodili. Partijska kritika včasih ni zadostovala. Nekateri uradno priljubljeni, toda obsojeni velikani so pač ostali le na pol veliki, veliki na skrivaj. Mimogrede, Zoščenko je bil med njimi.

Vrnimo se k temi, s katero smo začeli. Da, navdušenje. Kralji in kraljice. Princese. V primerih, kakršen je olimpijada v Sočiju, se nihče ne bo zgražal nad kakršnimkoli pretiravanjem. Ideologije so izbrisane. V trenutku športne zmage je človek v ustih opazovalcev velikan. Tudi najbolj nenavadne besede so za hip razumljive in popolnoma sprejemljive. Vemo, da je danes težko sprejeti visoko doneče opise, kadar gre za državnike, celo ameriške predsednike – ali ravno, kadar gre zanje –, ob kakem skakalcu ali podobnem trenutnem junaku pa je to sprejemljiva ekstravaganca. To je polje, kjer je človekova veličina vedno neomejena. Prav je tako, seveda, saj bi sicer ostali brez tistega, kar je v našo vsakdanjost pravkar prinašalo veličino. Ne, ne bomo dovolili, da bi bil neki sodobni predsednik vlade primerljiv s kralji in princi iz zgodovine, kot takšnega pa bomo sprejeli tudi zadnjega športnika in ga okitili z največjo, že skoraj nerazumljivo slavo. Kdo bi morda rekel: saj to nič ne stane. Res? Ste prepričani? Vrnimo se za trenutek v Stalinove čase. Je že vedel, zakaj nihče razen njega samega ni smel biti prevelik. Tudi danes bi se marsikdo javno ali na skrivaj strinjal z njim, če bi si dovolil iskrenost.

Če že toliko primerjam dobe in navade, pa še nekaj o časih SZ. Imeli so junaka oziroma so nekoga razglasili za junaka, čeprav ni prihajal iz partije. Bil je navaden pilot. No, ne ravno navaden. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je končal nekaj, kar je začel Američan Lind-

berg, ki je prvi preletel Atlantik in nekaj časa veljal za junaka stoletja. Tako so celo napisali: junak. Toda ne le Američani, ampak tudi ves svet je Lindberga kmalu pozabil, in ko je umrl, se ga je komaj kdo spomnil. Morebiti je hotel preveč – biti junak za vse čase. Takega še ni bilo.

Pri Stalinu je bilo vse to drugače. Pilot Čkalov je v enem mahu preletel razdaljo med Moskvo in severozahodom ZDA. Čez celotno Arktiko. O njem so uradno pisali in govorili. Uradno je bil razglašen za junaka. Vsa država je veliko govorila o njem, vendar le toliko, kolikor je veljalo za spodobno. No, saj je junak, a le v nekem, sovjetskem obsegu. Tako je o njem spoštljivo pisala celo Pravda. V strogo določenem obsegu. Marsikaj je bilo dovoljeno v strogo odmerjenem obsegu, vse je bilo na svojem mestu. Čez nekaj let je bil junak lahko pozabljen. Nekoliko bolje je z Gagarinom. A to niso sovjetski časi.

Hotel sem reči, karkoli si že mislimo o socializmu, celo tistem sovjetskem, nekaj je bilo kot pribito, vedelo se je, komu je kaj odmerjeno, zdaj pa je v isto deželo, v kraj, kamor so hodili počivat le izbranci, prišel ves svet, in glej, vsi brez težav uporabljajo najveličastnejše besede, napredek človeštva. Pred nami in med nami so za trenutek sami princi in princese, manjka le vodja te predstave, Vladimir Putin. No, zdaj imamo prince in princese in jih tudi slavimo, saj ne slavimo vodje predstave. Ta vse to dela iz ozadja, tega ga je naučila zgodovina, drugi pa to sprejemamo.