Priseljenka

Misérables.

Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa (Marion Cotillard), Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla.

Ko jo uradniki – zaradi “nemoralnosti”, ki naj bi jo zagrešila na ladji – zadržijo, ji na pomoč priskoči Bruno (Joaquin Phoenix), vljudni, uglajeni, galantni, dobro povezani entrepreneur, ki izgleda kot princ in ki jo takoj posvoji. Ewa – elegantna, graciozna, eterična, prestrašena lepotica – se mu pač dobro poda. Bolje bi se podala njegovemu nočnemu zabavišču, če se ne bi – vsaj v njegovih očeh – še bolje podala njegovemu pravemu poslu: prostituciji. Bruno je namreč zvodnik, ki prodaja prostitutke z dodano vrednostjo. Spomnite se filma L.A. zaupno, v katerem so sfantaziranim klientom prodajali prostitutke, ki so jih s pomočjo plastičnih operacij predelali v kopije holivudskih zvezd – ko je klient fukal prostitutko, je imel občutek, da fuka svojo najljubšo holivudsko zvezdo, recimo Lano Turner, Rito Hayworth ali pa Veronico Lake. Tudi Bruno prostitutke predela v fantazije, le da jih prodaja kot odpadnice višjega razreda, kot padle “aristokratinje”, kot odpadle hčerke bogatašev, kot presežke, ki padajo z bogataških miz, kot priložnost, kot ameriški sen, ki “pronica” navzdol (od bogataške elite k deprivilegirani večini, od 1% k 99%). Ewa, polna iluzij, s tem tudi sama postane le še ena ameriška iluzija, ki jo lahko pofukaš. Orlando (Jeremy Renner), Brunov bratranec, ki jo začne osvajati, je sicer subtilnejši, toda le navidez – v resnici je iluzionist, varietejski čarodej, poklicni prodajalec iluzij, eskapizma in levitacije. Priseljenka, ki hoče postati Američanka, tako obtiči med dvema ognjema, ki se borita za njeno dušo in ki ji sporočata, da ima le dve možnosti – da se prostituira ali pa da živi v iluzijah. A tudi to je le iluzija: ameriški kapitalizem in ameriški sen sta namreč ista reč. Tu ne obstaja ali-ali. Dobiš ju lahko le skupaj, v paketu, kot dvoglavega zmaja: ameriški sen je neločljiv od ameriškega kapitalizma – in obratno. Priseljenka je sijajna obdukcija evropskega soočenja z ameriškim kapitalizmom, obdukcija tiste “mitske” evropske imigrantske izkušnje, saj Ewa, ki zbeži pred grozotami I. svetovne vojne (in brutalnimi posledicami te klavnice), izkusi vse enačbe svobode in boljšega življenja: princ je zvodnik, usluga je izkoriščanje, ljubezen je izsiljevanje, seks je priložnost, ženska je posest, raj je pekel, življenje je showbusiness, prihodnost je finančna transakcija, kapitalizem je podzemlje. In James Gray, ki ima New York v mezincu (Mafijske noči, Mala Odessa, V imenu pravice), vse detajle te prelomne dobe začrtuje in prikazuje tako filigransko in obenem tako slovesno, kot da bi nam hotel reči: ne, tega filma nisem izrezal iz drugega Botra, ampak iz same zgodovine! Kot da je posnel dokumentarec, ki so ga leta 1921 pozabili posneti – in ki kliče po operi, vredni Enrica Carusa.