Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman

+ + +

Limonada v Sahari

Tavaresa sem zamenjal z nekim drugim Tavaresom, z avtorjem Jeruzalema, ki se je tako imenitno norčeval iz avtoritarnih ritualov in predsodkov v romanu Naučiti se moliti v dobi tehnike, in sem potem čakal zgodbarski preobrat, menjavo pripovednega modusa, karkoli. Čakal zaman, čeprav preobrat pride, po nekaj njegovih poglavjih spregovori Ona, spremljevalka, ki jo je spoznal samo nekaj dni pred odhodom v puščavo. Spoznal za skupno potovanje s karavano Portugalcev z džipi za štirideset dni v pesek in ostalo.

Zgodba obeta; ona nabuta v avto konzervirano koruzo, on tunino in viski, očitno bomo imeli dve razumevanji puščave in eksotike, on je malo starejši, ona komaj čez dvajset, prvič skupaj pravzaprav na dan odhoda, kar obeta nesporazume, prilagajanje, kregarije. On poslovno, no, službeno, kot snemalec in fotoreporter, zato tudi malo napet ob dolgoveznih birokratskih postopkih, zavlačevanju podkupljivih možakov, ona čisto turistično, da bi v puščavi ubežala lastni puščavi, pove. Razumemo fascinacijo s prostorom, v katerem ni nič, razen občasnih peščenih viharjev, občudovanja in zavistnosti množice, ko se pripeljejo belopolti čudaki z razkritimi blondinkami, ampak kakšnih fascinantnih opisov, razen seveda obveznega peska v očeh in sploh v vsem, pa zvezd, ki migljajo nekje zgoraj in se človeku odpre žleza za skrivnostnost, skoraj ni.

Več je pravzaprav o poti in težavnosti vožnje s tritonskim enoprostorcem po zahtevnem ozemlju, ob slabih cestah, več je o državnih uslužbencih v predelih, kjer ima država slabo jurisdikcijo in pregled nad dogajanjem na terenu. Pustolovščina je bolj gosto in podrobno popisana prej, po urbanih središčih, zamude na ladjah, podkupovanje za kajuto, lenobe uradniki in podobno, preden do puščave sploh pridejo. Potem v grobih potezah mine štirideset dni potovanja – obdobje se sliši novozavezno in tudi skušnjavec se pojavi, preoblečen in skoraj neprepoznaven. Kot bolezen, kot deloholičnost. Puščave je vse manj in več zbliževanja dveh, ki se ne poznata, njegova moškost in poskusi, da bi ga občudovali, se umikajo njenemu sočutju ob njegovi utrujenosti; to ni potopis, to je uvod v tisto, kjer bi se moralo začeti zapeljevanje. Pa se ne in je zato vse tako plemenito in sublimno, boleče in patetično, sladka bol preveva to pisavo in imamo občasno občutek, da je puščava spet enkrat predvsem izgovor za sentimentalno štorijo, ki bi se z enako logiko odvila na kateri od hotelskih teras ob spremljavi enoosebnega benda in pocukranih evergrinov. Zazdi se nam, da za premagovanje razdalje med dvema ne potrebujemo toliko odprtega in (tudi pripovedno) neizkoriščenega prostora.