Ivan Stopar: Slikovite podobe Slovenije

+ + + +

101 veduta pozabljenega časa.

Kako prikazati čas, ki ga še niso ujele fotografije? Nekoč so slikarji izdelovali vedute, slike, na katerih so realistično upodobili naravo, ljudi in kraje. Čas 19. in celo 18. stoletja je z albumom rekonstruiral umetnostni zgodovinar Stopar in pred bralci je potovanje v zgodovino. Leseni črnuški most iz l. 1800, podoba Kamnika na polovici predprejšnjega stoletja, osrednje ljubljansko pristanišče na Bregu (1830), mestece Laško, v katero sega še gozd (1856), potniki na splavu skozi Maribor (1847), lesene hiše v Podkorenu, pred katerimi je ujet utrip dela in iger domačinov (1833), pogled na kočijaški promet v Kranju (1800), slavnostni dan v Bregu ob Savi (1717), novonastali borovniški viadukt (1857), očarljivi mesti Vipava (1845) in Žužemberk (1864) et cetera.

Vedute pa niso le variacije istega motiva, vedutarji namreč niso slikali le vsakdanjika, ampak tudi nove navade. Parček na Donački gori (1855) je šel na sprehod že z »mestnim psičkom«, v Štalcerjih (1864) je orač z volom že pravi gizdalin, ki šarmira dekleta v fraku in s cilindrom. Poseben vtis doseže pogled na Marijin trg v Ljubljani (1847), ki, osvetljen v noči iz perspektive magistrata, ponazori, kako fascinantna je bila frančiškanska cerkev pred postavitvijo Prešernovega spomenika, ki ji je vzel prvotni sijaj. V veduti je ujet celo zgodovinski trenutek, kot je požar v Škofji Loki leta 1698, pa podoba razvaline Žičke kartuzije (1856), po kateri si je moč priklicati idejo o arhitekturi starega samostana.

Sprehod skozi izgubljeni svet.