Gremo mi na lepše, prvi del

Maja Novak

14. 3. 2014  |  Mladina 11  |  Ihta

Na Poljskem je dobro znati poljsko. Ker Poljaki ne znajo nič razen poljščine, to pa znajo odlično. Drugače kot jaz. Drugače kot Slovenci, ki materinščino znamo slabo.

Nikoli, res nikoli ne bom pozabila svojega prvega dne v Bielskem - Białi, mestu, v katerega filmskih studiih so ustvarili najznamenitejša junaka poljskih risanih filmov. (Ob mostu čez Biało, rečico, približno tolikšno kot Ljubljanica, stoji spomenik njunemu psičku.) Bilo je pred tremi ali štirimi leti. Stala sem sredi starega mestnega trga, jutranje meglice so se ovijale okrog petk na mojih gležnarjih, iz kavarn je dišalo po »dunajski« kavi, za katero bi potrebovala zlote, in vsenaokrog je vabljivo zijalo vsaj sedem ali osem vrat z napisom: KANTOR. Kako zanimivo, sem si rekla, tu se vsi pišejo Kantor. Kakor tisti iz Cankarja. Pa pobaram prvega mimoidočega: Excuse me, where can I find an exchange office? Prebodel me je s pogledom, mojo mlečno polt in moje slovanske ličnice, kot da sem Rusinja, ki se muči z angleščino; biti Rusinja pa na Poljskem ni posebej posrečena zamisel. V redu: z naslednjim nič hudega slutečim delovnim človekom sem poskusila po nemško, polomljeno, kot znam le jaz: Entšuldigen-mir-vo-vehselštube? Vprašani ni potegnil revolverja, ker revolverja na srečo ni imel. Okej. V redu. Ne znajo. Bedaki. Pa poskusimo znova. Cambio valute? Bureau de change? Ne?! Še zmerom nič ne razumejo?! Glej, tam gre še en Poljak! – Oficina de cambio?!

Tisti, ki sem ga napadla s španščino, mi je v odgovor zabrusil nekaj, kar bi danes razumela: »Pani, tako to ne gre!« Tip je bil namreč prepričan, da mu poskušam na črno prodati valuto. Zdaj, ko znam poldrugi ducat poljskih besed, mi je kajpada jasno, kako je nastal ves ta nesporazum. Kajti zdaj vem, da se menjalnici po poljsko reče ... kantor ...

Ah, jeziki. Ah, aroganca. Ah, moja aroganca. Ah, ksenofobija, predsodki in stereotipi: moji nič manjši od njihovih.

Poljaki ne znajo jezikov, ker ne znajo ruščine, tako kot ni znala srbščine slovenska najstnica, ki sem ji v letu našega slavnega vstopa v EU iz Srbije prinesla magnet za hladilnik z napisom: Ti si moja najdraža. Zahtevala je prevod. Iz principa. (A vseeno priznajmo, da imajo Poljaki za svoje principe več razlogov od tiste mladostno nadute Slovenke.) In jezika, v katerem je pisal Poljak Joseph Conrad, ne znajo zato, ker jim primanjkuje učiteljev angleščine; tisti, ki se pustijo plačevati za opravljanje tega poklica, pa jo znajo katastrofalno. Katastrofalni anglisti vzgajajo nove angliste, ti nato vzgajajo nove, še slabše angliste. Sleherna podobnost z našim šolstvom, kjer se na pedagoško gimnazijo, kovnico učiteljev prihodnjih rodov, praviloma vpišejo bejbe, ki so prelene, preneumne ali preveč pod pritiskom okolja (»Pejd na šolo, kjer boš po štirih letih že meva poklic, da si boš lohka zaslužva svoj gnar!«), da bi se vpisale na »pravo« gimnazijo, je seveda slučajna. (In vsi liki, kraji in dogodki v tem romančku so izmišljeni – kakor piše v kavteli na začetku vsake količkaj spodobne kriminalke.)

Dokler sem govorila angleško, so naključni mimoidoči mislili, da sem Rusinja, zato so me sovražili in se me bali.

Tako sem spoznala, da mi, če nameravam tudi v prihodnje izletnikovati po Poljski, ki sem jo v zadnjih letih od srca vzljubila, ter tam še objavljati prevode svojih romanov, ne kaže drugega, kot da se v visoki starosti petdeset in drobiž let naučim vsaj štacunarsko poljščino.

Razplet te zgodbe je osupljiv. Dokler sem govorila angleško, so naključni mimoidoči mislili, da sem Rusinja, zato so me sovražili in se me bali. Ko pa zdaj uzrejo mojo polt in moje ličnice, preštejejo moje zobe, ki jih imam po zaslugi neoliberalističnega zobozdravstva dosti manj od let, s pogledom premerijo mojo obleko, ki je vse prej kot šik, ter slišijo moje žalobne poskuse sklanjanja samostalnika ręka (verjemite, da ni lahko), takoj vedo, da sem revna babuška iz Ukrajine.

Kajti vsak narod mora imeti svojega Muja in Hasa.

Ne, saj se šalim. Ne o Muju, Hasu in Ukrajincih: Poljaki na sosednjo državo res zrejo s pokroviteljsko prizanesljivostjo, na ukrajinske priseljence pa, milo rečeno, zviška, tako kot smo v dobi socializma i šire Slovenci zrli na Poljake. Čehe. Srbe. Bolgare. Da o izbrisanih ne bi. Široka slovanska duša je pač dovolj široka za zaničevanje vseh vrst. Ampak kar se mene tiče, se mi je v trenutku, ko sem začela preučevati (odlično) vadnico Uczymy się polskiego, odprl nov svet. Bilo je, kot da bi Poljsko čez noč poselili neki novi, docela drugačni Poljaki. Prijazni. Kooperativni. Res »fajni« ljudje. Brž ko kaj zinem, se pretrgajo od truda, da bi mi ustregli. In če se kdaj kaj brezupno zatakne, so pripravljeni na dan privleči tiste angleške besede, ki jih prej za živo glavo niso znali.

Tako malo je treba. Samo nekaj besed in pravil o zafu... poljskih sklonih, ki si jih takrat, ko gospod Alzheimer ne gleda, stlačiš v artritični spomin. Brez predsodkov in občutkov superiornosti/inferiornosti/kar nečesa. To je dovolj. Kot je nekoč zapisal Andrej Skubic: »Pomembno je govoriti, sčasoma se bomo razumeli.« Vsakič, ko se podam na obisk k Tatjani v poljsko Šlezijo, znam več jezika, zato mi je Poljska vsakič bolj všeč. Zdaj, ko z eno roko pošiljam šefu kolumno, z drugo pa že pripravljam kovčke, se nadvse veselim, ker bom tokrat lahko celo razvozlala kak članek v kakem poljskem časopisu.

Kajti to, kar se dogaja z Ukrajino, me resnično zanima. Obljubim, da bom v naslednjih kolumnah poskušala poročati, kaj se po mnenju poljske »prase« (ne pujse! – temveč tiska) dogaja v tej nesrečni državi. Če pa ne, lahko do nezavesti pišem o bronastih kužkih ob prikupni Białi. Dragi gospod urednik, dragi dežurni kritiki – moje najgloblje sožalje, pojma nimate, kaj vas še čaka.