Kurir

Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”

Zgodovina filma – vse tja od Aldrichevega Poljuba smrti do Spielbergovega Lova za izgubljenim zakladom – je polna likov, ki so pogledali v torbe, škatle in skrinje, v katere ne bi smeli pogledati. Ko so vanje pogledali, so sprhneli v nič. Hitchcock je taki torbi rekel MacGuffin – objekt, ki sam po sebi ni nič in katerega edina funkcija je, da poganja zgodbo. Vse, kar se v filmu zgodi, se zgodi prav zaradi tega objekta, ki je sam po sebi čisti in absolutni nič. Če bi v tej torbi ne bi bilo ničesar, bi bil film še vedno tak, kot če bi bil v njem milijon dolarjev. Brez te torbe ni filma, toda če jo odpreš, je filma v trenutku konec. Sprhni. Izgine. Umre. Nima več smisla. Tisti nič, ki je v torbi, ga razblini. Sodobni filmi nimajo potrpljenja, nečesar ne znajo več skrivati, ampak vse takoj povejo in pokažejo, kar pomeni, da te torbe vedno prehitro odprejo, zato potem tudi izgledajo tako banalno, nemočno in izgubljeno, toda Cusack, naivni noirist, in De Niro, luciferski ironist, sta ravno dovolj metafilmska, da se zavedata, da je tista torba test – in da je v njej zaupanje. Zaupanje med filmom in gledalcem, če hočete. To, kar je v torbi, ne more biti nikoli hujše od pogleda v torbo, zaradi katerega bi umrl film.