J. M. G. Le Clézio: Afričan

Iz očetovega albuma

Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.

Očetova službena zgodba je enaka polpretekli zgodovini celine. Z Mavricija je prišel na študij medicine v Anglijo, ugotovil, da razen štipendije nima nič, kaj šele za lastno ordinacijo, zato je odvihral v kolonije, Britanska Gvajana in kasneje Zahodna Afrika, tam pa: epidemije, slabo zazdravljeni zlomi, zajedavci, mrčes, ogromno mrčesa, pa čudežna lepota. Tik pred vojno s skoraj sestrično potovanje po planotah z zebuji, ona zanosi in odpotuje v Francijo, zaradi vojne ločeno življenje, tudi sicer brez dopustov in možnosti odpotovanja, težko delo in bedna penzija po osamosvojitvi držav službovanja, bivanje v Franciji po strogem urniku, vojaškem, asketskem.

Le Clézio, nobelovec, postavlja na podlagi spominov, ko so skupaj živeli v Nigeriji, očetu spomenik. Komentira njegove črno-bele fotografije, poglavarji in reke, otroci in starci, džungla in bush .... Gre za post festum spravno dejanje, sam priznava, da je bil, ko je bil otrok, uporen in nemogoč, zahteven in trmoglav, kar je trčilo ob očetovo kolonialno disciplino, postavljal je naenkrat nove in za utečeno francosko življenje nemogoče zahteve, zato se je iskrilo, padalo s šibo, ki sta mu jo z bratom lomila, vendar to praktičnega možaka, ki je znal večino stvari sam, tudi šivati samega sebe, seveda ni odvrnilo. Afričan je spravno dejanje, Le Clézio stopi z njim korak bliže razumevanju očeta, predvsem pa izpiše širši horizont, na katerem se je dogajala družinska drama, osvobajanje kolonij, očetov antikolonializem, naklonjenost in spoštovanje do malega človeka, skrbnost in skromnost, vajenost samote in naporov – na zemljevidu, ki je ponatisnjen, so razdalje njegovega medicinskega teritorija v urah in dnevih hoje. Kot litanije se pojavljajo plemenska in krajevna imena, eksotična in skrivnostna, redki spomini na bivanje v Zahodni Afriki so čarobni, termitnjaki in nevihte, intenzivni vonji in nevarnost, bližina neomejene svobode, zraven jasno izpisan portret človeka, ki se boleče zaveda postopnega izginjanja sveta, kakršnega je ljubil, tujca v vseh drugih svetovih.