Slika, ki je ni

Polja smrti.

Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.

Modernih reči niso trpeli, ker so dišale po zahodu. Zasebno lastnino so ukinili, ker so ljudje bogatejši, če vsa lastnina postane kolektivna. Mehanizacijo, tehnologijo so zavrgli, ker le krni zaupanje v moč in sposobnost ljudstva. Preteklost so zavrgli, ker je bila kužna – tako kot kultura, umetnost, film in mesta, recimo Phnom Penh, ki so ga povsem evakuirali. Intelektualce – zdravnike, učitelje, odvetnike, pilote ipd. – so poslali na polja. Šol ni bilo več. Trgovin tudi ne. In denarja prav tako ne. Beseda »jaz« ni več obstajala. Le še »mi«. Vse so počeli kolektivno: jedli, spali, delali – in stradali. Bolj ko so delali, bolj so stradali. Od dela in vsesplošnega pomanjkanja so bili tako zdelani, upehani in bolni, da niso mogli več delati – in pridelati dovolj hrane. V slabih štirih letih je umrlo milijon ljudi – nekatere je pobrala lakota, druge pa so pobrale stalinistične čistke, ki so sledile tej veliki lakoti. Če je sadež padel z drevesa, ga ni smel nihče pobrati. To bi bilo protirevolucionarno, protiljudsko dejanje. Pustiti so morali, da je na tleh zgnil. Rdečim kmerom, ki so v kolektivnem stradanju videli vrhovni znak egalitarizma, je uspelo doseči to, kar ni uspelo še nikomur: zgodovino so začeli znova. Vsaj tako so verjeli. Zato so bili pedantni, kruti in puritanski. Pol Pot, njihov skrivnostni vodja, na čigar obrazu je vedno plapolala meniška vedrina, je trdil, da bo Kampučija »zgled človeštvu«.

V kamboški Sliki, ki je ni, spleteni iz arhivskih posnetkov, se tega »zgleda« spominja Rithy Panh, zdaj ugledni režiser (pred nekaj leti je posnel doku S-21, ubijalski stroj Rdečih kmerov), ki je kmerski »začetek zgodovine« in »leto nič« doživel na lastni koži, jasno, še kot adolescent, kar pomeni, da je Slika, ki je ni njegov Amarcord, okej, njegov anti-Amarcord. Za razliko od Fellinija, ki je popisal tisto magično ritualno obdobje, ko je začel odraščati in dobivati identiteto, ko se je torej začel ločevati od »črede« in individualizirati, namreč Panh popisuje obdobje, v katerem je – tako kot ostali Kampučijci – identiteto izgubil. Ne pripelje prič, ki bi pripovedovale o izgubljanju identitete (o zlivanju s »čredo«, o terorju »kolektivizacije«, o prevzgoji, o nasilnem prilagajanju ideologiji), ampak kot priča – kot medij, kot filmski odmev (z glasom Randala Douca) – nastopa sam, medtem ko vse ostale, tudi njegove najbližje, ujetnike riževih polj in leta nič, »igrajo« neme, dioramske glinaste figurice (via Sarith Mang), nadomestki slik, ki jih ni in ki pričajo predvsem o neizrekljivosti in nepredstavljivosti tega, kar se je dogajalo. Panhov oče se je protestno izstradal do smrti. To je bil edini način upora, ki je uspel. Ko si gladovno stavkal, ko si torej hote stradal, Rdeči kmeri tvoje nakane niso mogli razbrati, ker si bil neločljiv od ostalih, ki so stradali nehote.

Rdeči kmeri so zgodovino začeli znova, toda pri tem so od zgodovine pobrali le vse najslabše. Zato veljajo za pošasti, za ultimativno zlo. Toda tako kot je čudno in neodrešljivo to, da so v svoj koncept enakosti prekopirali vse najslabše epizode zgodovine, je čudno in neodrešljivo to, da jih je mednarodna skupnost – ta velika moralistka – tako dolgo tolerirala. Kot se zdi, jo je še najbolj razjezilo to, da so morali tuji diplomati in ambasadorji (z jugoslovanskimi vred), ki so ostali v Kampučiji, sami kuhati, pomivati, likati in pospravljati, ker Rdeči kmeri niso pustili, da bi Kampučijci služili tujcem.

Ni kaj, Rdeči kmeri so poskrbeli za film. In da bi bila ironija popolna, so poskrbeli tudi za Sliko, ki je ni. Na perverzen način: ker so dokumentarce o tedanjem življenju v Kampučiji, snemali le Rdeči kmeri, lahko namreč Panh uporabi le inserte iz teh propagandnih filmov, kar pomeni, da lahko svoje spomine sestavi le iz propagandnih filmov, ki so jih snemali Rdeči kmeri, potemtakem iz propagandnih filmov, popolnih fikcij, s katerimi so skušali Rdeči kmeri tujino prepričati, da je Kampučija raj, ne pa pekel, utopija, ne pa teror, začetek zgodovine, ne pa njen konec. Tega, kar je v teh filmih glorificiralo teror, te neznosne »fascinantnosti« terorja, se Panh ne bo mogel nikoli znebiti. Rdeči kmeri so leta nič poskrbeli, da bodo za vedno kontrolirali pogled nase in na leto nič.

(Kinodvor)