Mamin sinko

Igralec.

Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.

Guillauma igra Guillaume Gallienne, režiser in scenarist tele fine, delikatne, samoironične, bizarne comédie française, toda tudi mamo – ostro, strogo, dominantno, hladno, distancirano, možato buržujko, ki ima v eni roki vedno cigareto, v drugi pa knjigo – igra Guillaume Gallienne. Film, posnet po Galliennovi monodrami, se začne na gledališkem odru, kamor se potem stalno vrača, kot da bi nas skušal opozoriti, da smo vsi le igralci in da tudi spolne vloge le igramo, toda ko nas flashbacki vmes odpeljejo v različna obdobja njegovega odraščanja, se zdi, kot da vsi ti rituali – španske lekcije strasti, angleške športne lekcije, nemške lekcije “zdravega duha v zdravem telesu” ipd. – le testirajo njegovo moškost, njegovo ženskost, njegovo istospolnost, njegovo transspolnost, njegovo postspolnost, njegovo metaspolnost. In bolj ko ga gledate, bolj imate občutek, da imate pred sabo človeka, ki se še ni odločil, katerega spola je, ki se noče odločiti, ki se najraje ne bi nikoli odločil in ki uživa v nepredvidljivosti spolne identitete.