Želja po hitrosti

Nonstop.

Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.

“Dirkanje je umetnost,” dahne Monarh (Michael Keaton), kralj spletnega streaminga ilegalnih cestnih dirk, ki organizira pikantno ilegalno dirko čez Ameriko. Problem je kakopak v tem, da morate potem gledati tudi ljudi, vse te dirkače, mačistične pozerje, ki le ovirajo razgled na ford mustanga in ki kar tekmujejo v tem, kdo bo potreboval bolj patetično infantilne razloge, da bi se motiviral in “račune poravnal za volanom”, kot temu, kar počnejo, pravi Tobey Marshall (Aaron Paul), dirkač s “proletarskimi jajci”, novi Brian O’Conner: očetovo mehanično delavnico mora ogrožati banka (kdo pa?), v ilegalni dirki, ki itak poteka v napačni smeri vožnje, tako da ogroža nedolžna življenja, mora umreti najboljši prijatelj (zakaj bi kdo žaloval za tako brezvestnim šoferjem?), zapreti morajo nedolžnega (policaji so res kreteni), punca mora pristati v bolnišnici (ne, ženske niso umetnice, ampak vic), maščevanje bogataškemu dirkaču (Dominic Cooper), ki je zakrivil prijateljevo smrt, pa je treba servirati hladno, na javnih cestah, med nič hudega slutečimi šolskimi avtobusi. Vsa ta dolgočasna banalnost, s katero skušajo motivirati Marshalla, največjega proletarca med dirkači, je poetična, nas prepričuje film, pa četudi je povsem očitno, da bi potrebovala fast-motion.