Pharrell: G I R L

Zlatemu dečku ameriškega sredotoka so lani uspeli ne eden, ne dva, ampak kar trije veliki meti na vrhove lestvic popa. Prvič seveda v retrogradnem paketu vrnitve »k pravemu discu« z dvojcem Daft Punk in omniprezentnim hitom Get Lucky, drugič v navezi z Robinom Thickom in singlom, ki so mu številni, tudi zaradi golojoškatega videospota, očitali mačistično držo. In tretjič čisto po svoje s komadom Happy in z zgodovinskim trenutkom, ki ga je spremljal: prvim štiriindvajseturnim videospotom. S komadom, ki si ga, če se ga še niste naveličali po vseh fejsbukovskih, medijskih in oskarjevskih prežvekovanjih, lahko v glavo spet mečete do nezavesti, tudi več kot ves dan na albumu G I R L.

Pharrellova šele druga samostojna plošča naj bi bila kulminacija, vrhunec njegove »vrnitve«. Zakaj vrnitve, če sploh ni nikamor odšel? Ker so zlata leta zlatega dečka daleč za nami in ker so celo najkonservativnejši mediji zadnja leta opazili njegovo navadnost. Ker je nekoč ostri in domiselni zvok njegove produkcijske ekipe The Neptunes in različice N.E.R.D., ki je z vsakim zamahom zarezal v generiko popa, potem otopel. Ker je bil njegov samostojni prvenec leta 2006 kratko malo polomija. In če je kaj nesprejemljivo za (samo)deklarirane wunderkinde, je to navadnost. Zato tudi štiriindvajseturni videospot, ki pa je bil dejansko zadetek v polno, tudi če ni bil nič drugega kot še en vešče pretenciozen skok v fantazmo večno veselih ljudi.

G I R L je eden izmed naročenih projektov, saj se zanj ni odločil Pharrell, ampak biznismeni založbe Columbia, ko jih je po glavi udarilo, kakšen hit bo postal komad Get Lucky. In G I R L se tudi tako sliši. Album je oprtan z gostujočimi zvezdniki, ki Pharrellu večinoma pomagajo peti refrene: tu je Alicia Keys, tu sta Miley Cyrus in Kelly Osbourne. In nadvse predvidljivo so tu Justin Timberlake in bleščeči dvojec Daft Punk. Ker noben pop projekt ne more visoko leteti brez bogatih godalnih aranžmajev, so tu tudi ti.

Največji preblisk plošče, na kateri pomeni vtisnjenje posameznega komada v spomin posebno veščino, je edini vsaj malo nabrušeni posnetek Hunter. Ironično, če bi bil narejen z malo več jajci, bi iz žaklja zgodovine potegnil nekakšen talkingheadov-

ski pop apil, a mu bodo mnogi (spet) očitali mačizem, saj gre za posebej močno metaforo: Pharrell se postavi v vlogo lovca, brhke manekenske gazelice pa so seveda njegov plen.

G I R L je kliše brez samoironije, stoodstotni sladkor brez kapljice limone ali grenčice. Eno kapljico pa le ima: Pharrell na koncu promocijskega videa za ploščo potoči solzico. Eno samo samcato. In jo bo tudi marsikdo, ki bo primoran plošček poslušati v njegovi banalni, enozvočni in bledi celoti. Pharrell je po hat-tricku le ostal brez pokra.