Agota Kristof: Analfabetka: avtobiografska pripoved

Gorje mu, kdor je brez doma. Dvojno gorje, komur se to zgodi dvakrat, pravi nekje Volarič Feo. In podobno Kristofova; v času sovjetske invazije pobegne iz Madžarske, v Avstrijo in na Dunaj, od tam v Švico, brez znanja jezika, ona, ki je prej pisala in objavljala v madžarščini. Dokler ne gre po letih dela na tečaj francoščine, potem se odpre pisateljska kariera, dve igri v lokalnem bifeju z amaterji, nato igre na radiu, še malo kasneje roman, Šolski zvezek, ki ga pošlje trem uglednim založbam in jo ena od njih prepozna in pripusti.

Analfabetka je oskubljen in izrazito škrt popis postaj na poti; otroštvo, internat, branje v soju mestnih luči, revščina in indoktrinacija s sovjetskim, okupatorskim, negotove politične razmere, totalitarnost. Gre za lapidarne ostanke nekakšnega dnevnika, v katerem je komunikacija s pisanjem edini izhod in obljuba smisla. Ne glede na to, v katerem jeziku, prepričana sem, da bi v vsakem primeru pisala, pravi nekje. Pisanje, ki ne gre, ki se mora zaradi razlike med madžarščino in francoščino vedno zatekati k slovarjem, ko mora sama hčeram, kadar bi rade kakšen pravopisni nasvet, namesto ’ne vem’ reči in priznati ’bom pogledala’. Premislek o emigrantskih usodah s popisi tistih, ki so popustili, ki so šli čez, z barbiturati ali karkoli že, premislek o tistih, ki so se iz emigrantske puščave vrnili, čeprav z vedenjem, da jih bodo zaprli zaradi ilegalnega prebega. Zdi se, da je v to drobno knjižico stisnjena celotna življenjska zgodba, izpisana s trdno gotovostjo, da mora biti zapisana. Pisanje je tako stvar preživetja, mentalne higiene, sredstvo samozavedanja in vozilo, s katerim se prenese iz obstoječega sveta, čez meje lastnega, maternega jezika. To je pisava, ki se dela naivno, malo zaradi popisovanja začetnih prigod v otroštvu, malo zato, ker je izlet po tujem jeziku vedno tvegan in so koraki premišljeni, skrajšani, gre za poskus skrčiti ves svet na bazično, čustev in zapletenih spekulacij oropano govorico.

Kristofova je ena tistih avtorjev, ki pišejo v francoščini, čeprav se zavedajo, da je ne bodo nikoli zares obvladali. Piše kot pred njo tujca Beckett in Makine, piše v jeziku, katerega skladnje ne more povsem ponotranjiti, pri katerem se ji za precej besed izmikajo pomeni. Zaradi tega stopa previdno, korak za korakom, tipaje, zaveda se možnosti zdrsov in se zato vkoplje in zasidra na več strani. Vsaka beseda je tako podprta, sporočila pa ogoljena, kot bi šlo za telegrafijo, kot bi varčevali z besedami. Na vsak način avtorica, ki jo je treba brati, tudi v obširnejših zadevah; tam je bilo klesanje in odvzemanje samo bolj dolgotrajno.