V cesarstvu anonimnosti

Jurij Gustinčič

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Pod črto

Če bi primerjal naše sedanje navade s čimerkoli iz preteklosti, bi se ustavil ob misli na majhno državico, ki so ji vladali s trdo roko in jo opisuje Stendhal v »Parmski kartuziji«. Ni čudno, da je bilo pisateljevo bivanje tako prežeto s potrebo po tajnosti, da je pred koncem življenja šifriral zadnji roman, tako da ga je učenemu strokovnjaku uspelo dešifrirati šele sto let pozneje. Mislim na cesarstvo, kjer vsaka izgovorjena beseda lahko velja za skrivnost. To nam je ostalo ali se znova prebuja. Živimo v času anonimnih pisem.

Za širjenje navade, da vztrajno pišemo anonimno in da to družba sprejema kot nekaj vsakdanjega, nekaj, kar je popolnoma razumljivo, so potrebne posebne okoliščine. Svobode ne sme biti na pretek, prej nasprotno. Potrebno je nekaj – strastna želja, da delujemo, da kaj naredimo, vendar v okoliščinah, ki so za osebno napredovanje nekoliko tvegane, ne bom rekel nevarne. Potreben je tudi odnos do bližnjega, ne smemo ga preveč sovražiti, tako da bi si želeli njegovega uničenja, a vendar tudi ne smemo nikogar sprejemati čisto demokratično, kot da ima vnaprej pravico do popolnoma svobodnega razvoja. Živimo v cesarstvu, kjer se množično pišejo anonimna pisma – ne da bi posameznika uničili, a vendar tako, da bi ovirali življenje številih ljudi in da bi jim, kot se temu pravi, popolnoma zmešali štrene.

Strast do pošiljanja anonimnih pisem odkriva neko usmerjenost. Življenje ne bi smelo biti enolično, a mora biti tako, da se drugim ljudem prekrižajo računi. Če gre za damo, ki bi hotela postati ministrica, ali pa drugi želijo, da bi postala, potem je namen nasprotnikov onemogočiti njen vzpon, vendar le toliko, kot si je želela ali so to hoteli tisti, ki jo podpirajo. Naj živi, a le omejeno, ne tako, kot si je želel neki njen »krog«.

Namen bombardiranja javnosti z anonimnimi sporočili, pri nas prav zdaj lahko govorim o pravem bombardiranju, ni popolna sprememba razmer, te naj bi ostale, a tako, da se z nepričakovanimi prijemi naravna smer, po kateri naj poteka javno življenje. Anonimnost ovajanja, kar je namen pošiljanja anonimnih pisem, osvobaja pošiljatelja le bremena odgovornosti. Namen je vplivati na potek dogodkov, toda tako, da ustvarjalec ostane nedotaknjen, da – kot se temu reče – prosperira brez pretirano slabe vesti. Vse to se je seveda začelo z gorečo željo, da nekomu pokvariš zasebno življenje. Da se, denimo, pove ženi, da jo mož vara, ali obratno. Pogosto ta vrsta anonimnih presenečanj ne naredi trajne škode. Naseli pač v življenje žene ali moža le črva dvoma. Seveda ta lahko deluje tudi vse življenje. Namen naših rojakov, ki ovajajo politike ali tiste, ki bi to hoteli postati, je omejen, a včasih porazen. Pred nekaj dnevi, pred tednom ali dvema, smo gledali, kako se želi z anonimko spodkopati ugled znanih izobražencev – med njimi znanega pisatelja –, tako da se jim podtakne želja po spodbujanju tako imenovanega ekstremizma. Na dnevnem redu so bili vstajniški dogodki v Mariboru, ki so bili pač »ekstremni« zgolj toliko, kolikor si lahko predstavimo nekoliko bolj razgreto ulično govorjenje na politično temo. Pa še to le poredkoma. Omenjam samo toliko, da si lahko predstavljamo zgodovinski dogodek, ki ga pravzaprav še ni. Napovedi so pri nas dolge in negotove, so bolj napovedi dram kot drama sama.

Zakaj toliko anonimnih pisem, ko bi se lahko veliko naredilo tudi brez tako vnete privrženosti anonimnosti? Nekateri pravijo, da pač nimamo dolgoletne tradicije političnega kričanja. Drugi menijo, da vendarle gre za narobe postavljeno demokracijo: vemo, da živimo v demokraciji, o tem smo že dovolj govorili in objavljali. To pa še ne pomeni, da lahko stopnjo demokratičnosti kar tako preverjamo na podlagi vsakodnevnega ravnanja. Vedno se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Zakaj bi tvegali? Ali ni dovolj, da trdimo, kako vdani smo demokraciji? Anonimna pisma in prav takšna sporočila na Twitterju bi morala zadostovati, da svet začuti našo avtentičnost. Če pri tem nekoga udarimo po krivici, je to normalno prav v demokraciji. Nekega dne se bo popravilo.

Anonimnost je tudi nekaj domačega. Pred dnevi se je razpravljalo, koliko naj obsojamo gospoda Viranta zaradi poceni letalskih vozovnic. Pisalo je med drugim, da je gospodu pomagal prijatelj, ki je bil, veste, njegov sošolec! Še nikoli doslej se nisem zavedel, kako nevarno je imeti v življenju sošolce. Anonimna pisma nam odkrivajo marsikaj, česar drugače ne bi opazili. Denimo, kako nepredvidljivo je občevati s sošolcem. Ali prijateljem. Najbolje je živeti sam, brez pretiranih stikov z znanci ali s prijatelji.

Anonimnost je delovala stoletja. Delovala bo tudi zdaj. Z vsemi posledicami. Ne recimo, da to ni demokratično.

Anonimna pisma so gotovo neizogibna v družbi, kjer ljudje ne vedo prav natančno, kako občevati javno. Kako vplivati na razmere in dogodke z javnimi razpravami, ko pa ne vemo, ali to ne bo imelo nepredvidljivih slabih posledic za tistega, ki hoče kaj povedati. To želi, a ne more predvideti posledic. Anonimnost je seveda nevarna, ker ima zgodovinsko težo. Preiskujte jo v zapletenih trenutkih zgodovine. Pri pošiljanju anonimk lahko zgrešimo smer in udarimo tudi koga, ki mu želimo dobro vsaj v najnormalnejši obliki in stopnji. Pozabiti na anonimke? Drugi načini so še manj predvidljivi in so lahko nevarni za tistega, ki se spušča v negotove razprave.

Zadeva je preprosta. Anonimnost je neizogibna, vsaj dokler ne bomo digitalno prilezli v človekove možgane in se bo na tem svetu vedelo prav vse. Zakaj bi živeli brez nje? Anonimna sporočila so nas privedla, lahko rečemo, zelo visoko v družbenih navadah. Kako bi brez njih? Napišemo, kako o nekem verjetnem zasuku v politiki »krožijo govorice«. Pa res krožijo. Kaj bi brez njih? Bodimo srečni, da imamo govorice in seveda anonimna pisma. Brez njih ne bi mogli graditi svoje države. No, lahko bi jo, toda saj veste, kako je. Anonimnost je delovala stoletja. Delovala bo tudi zdaj. Z vsemi posledicami. Ne recimo, da to ni demokratično.