Tadej Golob: Ali boma ye!

Za udarec več

Golobov protagonist iz Svinjskih nogic, risar erotičnih stripov na temo Krpanovega podiranja na cesarskem dvoru, pa ne lipe, živi v svetu, ki mu ni naklonjen. Padajo, no, iz sekreta lezejo žabe, nova hiša zamaka, kripa slabo vžiga, prijatelj mu pusti prašek, ki ga potem skriva pred lastnim nosom in praska iz fug v podu, in rešitev najde v spustu in prizemljitvi, v prehodu iz umetnosti v tetovažo. Naslednji roman. Zlati zob, Golobovo čtivo za mladostnike o skritih zakladih, lokalnih barabah, predvsem pa o plezariji dveh plus ene, se proti koncu razvije v pravi akcijski mladinski triler s streljanjem in helikopterji in plezanjem za življenje.

V romanu Ali boma ye! spreša skupaj oba predhodna. Kot sugerira naslov, pravi wiki, je boks športna vaba za tiste, ki berejo samo športne knjige, iz prvenca pa podeduje in prenese manj prilagojenega posameznika, Primoža, ki je sicer zdaj zaposlen kot pisec pisem bralcev in hkrati odgovorov v eni od medijskih hiš. In je temu primerno v riti. Finančno. Zraven ga vlačijo po zobeh zaradi kao homofobnega škandala, ki se mu sproži nalitemu v pajzlu. V šoli zajebavajo ženo, povsod drugod pa otroke, in ko na državnem v imenu ohranjanja ostankov lastnega dostojanstva položi edinega tekmeca, mu vzamejo naslov prvaka. Ker ta odleži svoje zunaj časa zadnje runde. Za jezo je torej več kot dovolj razlogov, in ko se čisto na koncu romana Primož odloči, da bo boksal v Stožicah pred Zavčevim nastopom po profesionalnih pravilih, res ne vemo, na koga bi stavili.

Saj nam je jasno, da nastopa kot glas množice, ki sicer rjove, vendar je brez glasu. Ponižanih in razžaljenih. Obenem je roman eno samo sklicevanje na film, prepoznamo heroične luzerje tipa Rocky, ki jih tepe življenje in oni udarijo vedno malo prenežno, prepoznamo Rjovečega bika, prepoznamo filme z močnimi fanti, ki jih srbijo pesti. Čeprav je Primož tudi jezikovno kar okreten, ne samo pri jezičnih spustih, še bolj ga razjezi delovanje literarne scene in mu seže kritika do obisti. Pri obračunu s sceno se nam zdi, da je v njem nekaj boksarskega hvalisanja in poskusov destabilizacije nasprotnika, da je manira pobrana iz boksa. Ko se pobje peljejo na Štajersko in vmes, prepoznamo tarantinovsko neotipljivost dialogov, govorjenje drugega mimo drugega, pravzaprav se roman pri filmu napaja in z njim tudi spogleduje, zato je notri tudi kakšen čisto pravi scenaristični kos, odveč. Vendar je romaneskni lik najboljši tam, kjer slutimo globoko nemoč pred splošno jebo, ob kateri se vsi okoli delajo, da ga pred njo rešujejo, in ga s tem postavljajo v nemogoč položaj. Ko bo po stiskanju pesti počasi treba najti točko, kjer bi se ta energija lahko razelektrila.