Natan Esku, vizualni umetnik

Zadnjih nekaj tednov se je po Centru urbane kulture Kino Šiška potikal črn pes. Opaziti ga je bilo na slikah, skulpturah, fasadi. V gobcu je kazal krvoločne zobe, a v njegovi robustni, štirioglati pojavi je bilo vseeno nekaj dobrodušnega, humornega, otroškega.

Ta prikupna mrcina je zadnje čase eden njegovih najprepoznavnejših likov, vseh skupaj pa je zdaj že ... hja, verjetno na tisoče. Največkrat so živih barv in obrobljeni s črno črto ter živijo v bujnih fantazijskih svetovih, po katerih sam rije s takšno strastjo, da je pravi čudež, če se kdaj loti ustvarjanja ene same slike; običajno jih brez vsakršne skice slika po pet ali šest hkrati. Sto sedem slik in skulptur s tokratne razstave, s katero se je po nekajletni odsotnosti vrnil na sceno, torej odstira le delček njegovega bogatega opusa.

Ob vrnitvi nas ni ponovno spomnil le na svoj prepoznavni slog, ki je tako v ilustracijah kot slikah, skulpturah in grafikah ter nabritih napisih in pesmih blizu grafitarskemu, temveč tudi, da je eden največjih ekologov med slovenskimi umetniki. Že dve desetletji skrbno shranjuje in sortira svoje odpadke, potem pa pobrska po njih, si izbere odsluženo leseno desko, iverko ali karton, jih polepi z lepilnim trakom ter si tako ustvari novo podlago za slikanje. Ali pa iz stiroporja, plastike, kablov, računalniških delov ali lesenih trsk sestavi temelj nove skulpture.

Prvim smetem je novo življenje vdahnil, ker si ni mogel privoščiti slikarskih platen. Kmalu zatem je ponovna uporaba zavrženih predmetov postala njegova umetniška in tudi življenjska maksima. Vsake toliko gre z družbenim angažmajem še dlje, čeprav največkrat subtilno. Pred leti je pod okriljem društva Tretaroka iz smeti ustvaril denimo serijo orožja in ga premierno razstavil na ministrstvu za obrambo. Poteza je bila briljantna, ker se uradniki sploh niso zavedali, kaj jih je doletelo. V priloženih »navodilih za uporabo« orožja, v resnici zbiki esejev, so se pisci namreč ukvarjali z idejo, ali lahko legalno prepovemo vojno. »Navodila« so temeljito preštudirali šele na sedežu Nata, kamor bi na pobudo našega zunanjega ministrstva lahko odpotovala razstava. Potem so si premislili.

Že kot mulc je imel rad mir. Tudi mir pred drugimi otroki. Morda je k temu prispevalo poldrugo leto življenja v hipijevskih komunah na tujem, kjer se je bil vajen pogovarjati z odraslimi. Je pa že takrat nenehno risal. Bil je tudi športni talent, a nikdar ni bil tako vztrajen kot pri risanju, ki ga je kot petošolca celo tako obsedlo, da je v zvezke izključno risal. Padali so ukori, mama ga je branila, sam pa je vse sile usmeril v vpis na srednjo oblikovno šolo. Šele tam so mu pustili ustvarjati.

Že takrat, sploh pa po vpisu na študij grafičnega oblikovanja na ALUO, je vedel, da želi postati ilustrator. A niso ga zanimale otroške knjige ali karikature – želel je biti oblikovalec, ki bi rešitve iskal s pomočjo ilustracij. Na akademiji so ga svarili, češ da takšen poklic sploh ne obstaja, pa jim je hitro dokazal nasprotno. Teren mu je odprl Matevž Medja, ki je naletel na njegovo malo ilustracijo za predstavo skupine Grejpfrut in v njej prepoznal nekaj svežega, naprednega. Praktično čez noč je začel risati like za Telekom Slovenije. To je bilo še pred dobo mobilne telefonije, s čimer je očitno oral ledino današnjim mladim oblikovalcem.

Pozneje je poslikal denimo fasado ljubljanskega lokala Žmauc, zasnoval je embalažo in slogan picerije Dobra vila Made in Šiška, podobo TV-oddaje Tranzistor, vzljubil je tudi fotografijo, začel vse bolj reciklirati lastne ideje, ilustracije in grafične elemente ... potem pa pred desetletjem dal prednost družini, tudi sebi. A zadnje leto se je postopoma začel vračati, spet prekipevajoč od ustvarjalnega drajva. Najprej je poslikal fasado Kina Šiška, nato se je lotil scenografije in prvič tudi lutk za uspešnico Lutkovnega gledališča Ljubljana Zverjasec, za katero zdaj pripravljajo nadaljevanje. Nazadnje smo dočakali tudi razstavo.

Vprašanje je, koliko njenih podpomenov smo sploh doumeli. Le malokdo denimo ve, da je v bonsaj cvetoče češnje, seveda zgrajen iz odpadkov, skril prave češnjeve koščice. Da bi, potem ko bo plastika čez tisoč let le razpadla, iz njih morda zraslo novo, pravo drevo. Morda bo takrat celo edino na svetu.