Abeceda

Dolina smrti.

Erwin Wagenhofer se je v dokuju Mi hranimo svet spraševal, kako to, da gre toliko hrane v nič, v dokuju Denar sveta grobar pa, kako to, da gre v nič toliko denarja. V Abecedi se sprašuje: kako to, da gre v nič toliko izobrazbe?

Kako to, da je izobrazba problem, ne pa rešitev? Tu imate psihologa, ki pripoveduje, kako so inteligenčno testirali otroke, stare od treh do petih let: stopnjo genialnosti je dosegalo kar 98% otrok. Potem so te otroke vsakih nekaj let ponovno testirali – stopnjo genialnosti je dosegal vse manjši odstotek. Ko so jih testirali pri petindvajsetih, pa sta stopnjo genialnosti dosegala le še dva odstotka. Ergo: vsi smo najprej geniji – in vsi potem propademo. Kaj se zgodi? Kaj pride vmes? Tole: izobrazba. Šolski sistem, ki nas leta in leta uči, da obstaja le en sam odgovor in da ni alternative, nas primitivizira. Arno Stern, veliki pedagog, ki otroke že več kot 60 let vzgaja in izobražuje z risanjem, pokaže, kako so otroške risbe izgledale nekoč: bile so zelo bogate in barvite, polne spontanosti, igrivosti in domišljije, kar je bil znak ugodja. Danes pa so povsem drugačne: abstraktne, hladne, toge in siromašne, polne pravilnih linij, brez spontanosti in domišljije, kar je znak, da so otroci postali teoretična bitja ter da izvršujejo le še ukaze in naloge. Otroku je treba pustiti, pravi Stern, da je genialen, zato ga je treba učiti skozi igro – le skozi igro se lahko zave resnosti življenja. Thomas Sattelberg, kadrovski direktor Deutsche Telekoma, ne skriva, da šola ubija talent, toda ne brez razloga – problem sodobne šole je, da življenje reducira na ekonomijo, ki pa je organizirana po vojaško (disciplina, izvrševanje ukazov, zmage, porazi ipd.). Šolski sistem je le še preslikava trga (hitreje! močneje! višje! konkurenčneje!), pravi Sattelberg: »Šole učijo le še kapitalizem!« Sattelberg je Deutsche Telekom zapustil ter se posvetil reformi šolstva in izobraževanja.

(Kinodvor)