Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj

Distancirano iskanje bližine

Avtobiografija Aleksandra Hemona, ki je šel v Ameriko, ker je dobil štipendijo, in ostal tam, ker na sarajevsko postajo niso več vozili vlaki, starši so odšli z zadnjim iz mesta, se začne s prvim spominom, ko poskuša iz ljubosumja zadaviti mlajšo sestro, dojenčico, in v hipu spozna, da jo ima rad. Sledijo običajne postaje na poti uspešnega (ameriškega) pisatelja, raziskovanje korenin, v tem primeru judovskih v Ukrajini (Projekt Lazar), odraščanje v Sarajevu, mestu brez zasebnosti, kjer si izpostavljen vsem, če poskušaš furati drugačnost, mestu, ki so ga preplavili slabi pesniki in nacionalisti obenem, mestu, ki je Hemonu socialno in urbanistično umerilo in ukrojilo podobo vseh naslednjih prehodnih domov. Kako zelo provizoričnih, kaže že naslov njegovega romana Nowhere Man, spisanega enako avtobiografsko, o nabiranju prispevkov za Greenpeace; tava po Chicagu in se prepušča urbani osamljenosti.

Nekaj tega je tudi v Knjigi mojih življenj, na pol poti med avtofikcijo in avtobiografijo, med eseji o tujstvu v hiperpolisu in spomini, med refleksijo in izmišljijo, posamična besedila so bila že objavljena kot premišljevanja, kot ne-fikcija. Zdaj je vse skupaj in skoraj kronološko, poglavja o tem, kako se v prvih letih druži z ad hoc nogometno ekipo, šahira z ljudmi, nabranimi z vsega sveta, emigranti brez generacije, pasivnimi in eksotičnimi naplavinami uveljavljanja novega svetovnega reda, vmes je seznam razlogov za bivanje v Chicagu, vse do hčerine bolezni, ki pisanje prelije z žalostjo.

Hemon združuje prepoznavno bosansko melanholijo z razdiralnim in endemnim humorjem; seveda je nekje za vedno izgubljena domovina, psi in dekleta, žuri, značilni humor in način podjebavanja, ki raste iz duha kafane, intenzivno mreženje in subordinacija med muloti in spomini na zagate odraščanja. Vendar kot da je vse predstopnja za pravo preizkušnjo, za preživetje s pisanjem v Ameriki in poskuse postajati Američan brez upa zmage. Hemon je neposreden, do zadev vojne, ki so ga izvrgle na drugo celino, tudi nekoliko posmehljiv in obenem sprijaznjen, njegove aporije o bivanju v novem začasnem domu so polne hudomušnosti in duhovito in zadeto izpisanih portretov ljudi, ki jih srečuje; pretirani ljubitelji hišnih ljubljenčkov, staljena mešanica vseh kultur in etnij, sredi vsega tega pa premišljujoč in ponekod tudi malo otožen in odtujen Bosanec, ki niti to ni več. Hemon piše v angleščini, njegovo pisanje je umirjeno, ima izreden občutek za ritem in učinkovanje povedanega, s premišljenimi in usmerjenimi podrobnostmi, ki prehajajo v komentar in kažejo distanco, nevpletenost in nepripadnost, razkriva bogato izkušnjo, razseljensko in večno tujsko.