Epizoda v življenju zbiralca železa

za +

Nikogaršnji ljudje.

Pozabite na Kusturico. V življenju bosanske romske družine, ki jo vodi Nazif (Nazif Mujić), zbiralec starega železa, veteran bosanske vojne, ni nobenega magičnega realizma. Njihova hiša ne leti po zraku, ampak so stisnjeni k tlom – revščina ima odurno in stresno gravitacijo. In tudi odpotovati nimajo kam. Nihče jih ne čaka.

In ko Senada (Senada Alimanović), Nazifova žena, mati dveh hčera, po spontanem splavu potrebuje nujno operacijo, jo v bolnišnici zavrnejo, ker nima zdravstvenega zavarovanja. Samoplačništvo pa ne pride v poštev – nimajo toliko denarja. Nič ne pomaga, pa četudi Senada krvavi. Ni miru, ki bi lahko ustavil to kri. In ni magičnega bitja, ki bi lahko poseglo v to revščino. Država in zdravstvo sta tako mrtva kot solidarnost in dobrodelnost. Še elektriko jim odklopijo. Zunaj pa je zima. V Tanovićevi Epizodi, dobitnici srebrnega medveda na berlinskem festivalu, mikrobudžetni bosansko-slovensko-francoski koprodukciji, posneti v devetih dneh, za 23.000 dolarjev, po resnični zgodbi, na originalnih lokacijah in z originalnimi personami (ja, to se je zgodilo točno tej družini), ni nič smešnega, toda reži se vsem tistim, ki navijajo za vitko državo, fleksibilni trg dela in privatizacijo javnega zdravstva. Kdo bi si upal reči, da je to le fikcija? Toda oblasti se še naprej – v Bosni, pa tudi drugod, recimo pri nas – obnašajo tako, kot da so vse te grozote le fikcije, le magični realizem. Nazif se je boril v vojni. Njegov brat je v tej vojni padel – njegova žrtev je bila zaman. Epizoda, film o nikogaršnjih ljudeh, ki bi mu prikimal tako Želimir Žilnik kot Živojin Pavlović, je reality check Nikogaršnje zemlje, toda take sle po sreči in življenju zlepa ne boste videli.

(Kinodvor)