11. 4. 2014 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
De La Soul: Smell the D.A.I.S.Y.
2014, samozaložba
+ + + +
Posthumni albumi imajo dva glavna namena. Prvič, nagovarjajo predvsem fene mrtvega izvajalca, zanje so manjkajoči košček sestavljanke. Drugič, takšne plošče polnijo blagajne založb, s katerimi je glasbenico ali glasbenika vezala pogodba. Tako se ne zgodi ravno pogosto, da bi posthumni albumi pomenili kaj prelomnega ali bi ustvarjali zvezde. Še kadar se je to zgodilo, je šlo po navadi za že pripravljen album, ki je izšel takoj po nenadni izvajalčevi smrti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 4. 2014 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
+ + + +
Posthumni albumi imajo dva glavna namena. Prvič, nagovarjajo predvsem fene mrtvega izvajalca, zanje so manjkajoči košček sestavljanke. Drugič, takšne plošče polnijo blagajne založb, s katerimi je glasbenico ali glasbenika vezala pogodba. Tako se ne zgodi ravno pogosto, da bi posthumni albumi pomenili kaj prelomnega ali bi ustvarjali zvezde. Še kadar se je to zgodilo, je šlo po navadi za že pripravljen album, ki je izšel takoj po nenadni izvajalčevi smrti.
Na misel pridejo Joy Division, Otis Redding, 2Pac Shakur, Janis Joplin. 2Pac je recimo več plošč izdal mrtev kot živ. Kljub temu v hiphopu po smrti nihče ni izdal toliko glasbe kot detroitski producent, morda celo največja ikona svojega foha, J Dilla. No, seveda je ni izdal sam, izdale so jo raznorazne založbe. Ob pomoči njegove mame, brata in celo lokalne eminence, houserskega dona Moodymana.
Ker je rap eden od glasbenih žanrov, ki se najbolj hvaležno in najpogosteje vklapljajo v postmodernistični diskurz, niso prav nič presenetljivi projekti, kjer mama na novo odkrite podlage mrtvega sina, klepača bitov, dostavi kultni druščini žanra. Ta jih rahlo priredi, čez pa doda svoje stare rime in nazadnje tudi te rahlo priredi po svoje. To je zgodba projekta Smell the D.A.I.S.Y.
De La Soul, ena najvplivnejših hiphoperskih skupin sploh, je letos radodarna s pripravami na prvi pravi album v zadnjih desetih letih. Najprej je na valentinovo za en dan ponudila vso svojo diskografijo zastonj. Sedaj je, spet zastonj, občinstvu ponudila še mikstejp, ki kombinira predelavo starih rim trojčka s še neslišano produkcijo J Dille.
De La Soul z več kot reciklažo in s še ne slišanimi podlagami pokojnega J Dille
© arhiv skupine
Spomnimo se, skupina De La Soul je z Dillo sodelovala že nekoč. Njegov angažma na njeni plošči Stakes Is High (1995) je bil ključen pri stilskem zasuku skupine, ki je zajebantske dni takrat pustila za sabo in delovala resno kot nikoli prej. Občasno sta sodelovala tudi kasneje in tako ni nenavadno, da tokratni projekt, mikstejp Smell the D.A.I.S.Y., deluje naravno, neprisiljeno, celostno, sklenjeno. Ker so po dve desetletji stara besedila skupine prirejena, obdelana in rahlo spremenjena, plošček ni cenena lepljenka. Je dvoje: hommage leta 2006 umrlemu izrednemu producentu J Dilli in neke vrste remiks projekt, aktualizacija kataloga newyorške skupine.
Še en nekdanji sodelavec J Dille in tudi sam hiperproduktivnež, Madlib, je pred kratkim napol v šali, napol zares rekel, da ne bo dovolil, da bi ga po smrti tako izkoriščali, kot to počno z J Dillo. A čeprav Smell the D.A.I.S.Y. ni kak prelomen projekt, ni niti še eden v seriji površnih, posiljenih, preračunljivih in »izkoriščevalskih« ploščkov, ki so se zanašali zgolj na etiketo, na kateri se je bleščalo J Dillovo ime.
Plošček je še en dokaz, da je detroitski mojster res obvladal minimalistično, svojevrstno nagruvano, že skoraj r’n’b-jevsko produkcijo. Je več kot reciklaža in več kot napoved samostojnega albuma skupine De La Soul, ki še prihaja.
HmzBAZC0lfY
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.