Simon Vrhunec

»Sistem se lomi. Kakovost storitev se slabša, sedaj iščemo cenejše materiale. Zaposlene prisiljujemo v delo prek normalnega delovnika, ni več naložb.«

Simon Vrhunec, sicer magister ekonomije, je po osnovni izobrazbi strojni inženir. Svojo kariero je začel v letalstvu, v Adrii Airways. Leta 1997 je prišel v zdravstvo na pobudo Dušana Kebra. Tedaj je Vrhunec je sprva postal njegov pomočnik pri vodenju ljubljanskega kliničnega centra, ko je Keber leta 2000 postal minister, pa državni sekretar na ministrstvu za zdravje. V tistem času je prišlo tudi do prvega večjega spopada z lobiji. Izbruhnila je afera z nakupom dragih operacijskih miz. In v tistem času se je zgodil tudi zadnji poskus zdravstvene reforme.

Minuli teden so bili pri vas kriminalisti zaradi podpisa pogodbe o vzdrževanju operacijskih miz. Ste osumljeni korupcije?

Kolikor razumem, sem eden izmed udeležencev v preiskavi. Nisem pa nikjer zaznal, da bi bil obtožen, da sem se okoristil ali da sem osebno sodeloval pri okoriščanju drugega. Zato me je tudi malce presenetilo, da so kriminalisti prišli k meni domov in v pisarno.

A vendarle, podpisali ste pogodbo o vzdrževanju operacijskih miz, ki je bila petkrat dražja od prejšnje. Niste vedeli, kaj podpisujete?

Postopek je potekal skladno z zakonom. Imenoval sem šestčlansko komisijo, ki je pripravila in vodila razpisni postopek. Vsebino pogodbe je predlagala ta komisija, ki je določila naše tehnične potrebe in izvedla javni razpis. Naše potrebe so, v primerjavi z drugimi bolnišnicami, specifične. Drugje si lahko privoščijo vzdrževalna dela na mizah med rednim delovnim časom in odziv serviserjev v 48 urah, mi pa težje. Zato smo sprva določili nenehno pripravljenost serviserjev in popravilo v 24 urah. Kot veste, so mediji nato razkrili, da imajo druge bolnišnice drugačen, cenejši režim. Nemudoma smo ukrepali. Po preučitvi obeh pogodb smo ugotovili, da je razlika med obema pogodbama v vsebini vzdrževanja operacijskih miz in sta glede na vsebino pogodbi neprimerljivi. Kljub temu smo marca letos podpisali aneks, ki je vsebinsko popolnoma enak kot v UKC Maribor. Rekli smo, da bomo vsaj poskusili na ta, cenejši način.

Poleg tega ste za to podjetje, ki je skorajda prišlo do očitno sanjske pogodbe, posneli celo videoposnetek ob zaključku njihove obnove hematološke klinike. Zmotno naj bi mislili, da gre za interno referenco. Nobena referenca ni interna.

Obnovo oddelka za hematologijo je naročilo ministrstvo, jaz pa sem v videoizjavi delal reklamo za klinični center in nikakor ne za to podjetje. Tudi z eno besedo ga nisem omenil. Sicer pa, če kdo misli, da sem sam v kakršnikoli navezi s tem podjetjem, bi rad spomnil, da sem proti njemu pred leti vložil odškodninsko tožbo. Že ko sem bil na ministrstvu, sem se zavzemal za tak razpis za operacijske mize – takrat za 18 miz, za različne slovenske bolnišnice –, ki bi bil odprt in ne pisan na kožo točno določenemu proizvodu ali dobavitelju. Bil sem del ekipe, ki si je prizadevala za racionalizacijo. Kot veste, nam to ni uspelo zaradi tedanjih možnosti pritoževanja. Ko sem leta 2009 prišel v klinični center, sem sprožil tožbo zaradi osnovne pogodbe iz leta 2002, ki je pripeljala do nakupa teh miz. In na sodišču nam je nato tudi uspelo s poravnavo iztržiti od tega podjetja 530 tisoč evrov. Smešno je, če me danes želi kdorkoli povezovati z njihovimi interesi. Do tega podjetja ne čutim nobenega altruizma ali simpatije.

Posledica privatizacije zdravstva je, če karikiram s primerom od drugod, da je polovica Američanov »norih«, na drugi strani pa jih 40 milijonov nima ustreznega zavarovanja.

Pogodbo za servis teh miz ste spremenili šele potem, ko ste videli pogodbe iz celjske in mariborske bolnišnice. Kako to, da ste potrebovali kar dva meseca, da ste jih pridobili? Vsak državljan jih lahko pridobi v skladu z zakonom v dvajsetih dneh.

Ne vem, pisali smo, klicali smo. To je potekalo prek naših strokovnih služb. In povedali so, da ni bilo odgovora. Šele ko smo se obrnili na ministrstvo, je državna sekretarka od drugih bolnišnic pogodbe pridobila in nam jih poslala.

V Sloveniji že imamo seznam najvišjih dovoljenih cen zdravil oziroma referenčnih cen. V nekaterih državah so naredili še korak dlje – imajo tudi referenčne sezname cen medicinskih pripomočkov. Zakaj ne v Sloveniji?

Ničkolikokrat sem sam osebno in v imenu kliničnega centra predlagal, da bi se te cene, ti seznami oblikovali na državni ravni. Da bi recimo v združenju zdravstvenih zavodov ali ministrstvu vzpostavili bazo cen. Šele zdaj je posluh za to malce večji. In sedaj v združenju res pripravljamo register cen, o katerih smo posamezne bolnišnice dogovorjene s ponudniki medicinske opreme, tako da bomo lahko cene med seboj primerjali. Mi smo sicer vedno drugim odstopali te informacije, sami pa smo pri drugih pogosto naleteli na molk – kot v zadnjem primeru.

Na še en primer bi spomnil. Verjetno poznate primer nakupa aparata za pregled urina na inštitutu za klinično kemijo? V tisto komisijo ste izbrali vodjo inštituta, ki je pripravila razpis, nato pa je na razpisu izbrala podjetje svojega moža. Še ena precej neprijetna zadeva, mar ne?

Tako je. Precej neprijetna.

Ne vem, ali veste, ampak na vprašanje, zakaj o konfliktu interesa predstojnica nikogar ni obvestila ali se izločila iz postopka, je njen mož odgovoril, da tako ali tako v kliničnem centru vsi vedo, da sta poročena. Kaj ste ukrenili glede tega primera?

Tega, da sta poročena, pa nisem vedel. In tudi nisem mogel vedeti. V UKC je zaposlenih 7700 sodelavcev, kako naj za vsakega vem, kdo so njegovi družinski člani? Sicer pa je seveda dolžnost vsakogar, da se iz takšnih situacij izloči in o tem obvesti nadrejene, v skladu z zakonom o integriteti. Z njo sem po tem opravil pogovor. Dogovorila sva se, da se umakne kot predstojnica inštituta, ker je bilo to zelo slabo sporočilo. Predvsem zato, ker bi kot predstojnica morala vedeti, kako se ravna v takih primerih.

Še več takšnih primerov bi lahko naštel – ali vse to ne dokazuje, da se je v zdravstvenem sistemu korupcija očitno že tako udomačila, da o njej med zaposlenimi manjka že čisto osnovna zavest in da posamezni akterji ščitijo drug drugega?

Ne, s tem se ne strinjam. To je zgolj videz. Zdravstvo je eden največjih sistemov, ne samo v Sloveniji, ampak tudi na splošno. Za zdravstvo potrošimo devet odstotkov BDP-ja, ZDA celo 18 odstotkov. Države veliko več nacionalnega produkta potrošijo za zdravstvo kot za vojsko. Samo še za pokojninski sistem porabimo več, pri čemer gre tam predvsem za transferje, v zdravstvu pa gre za nakupe konkretnih pripomočkov ali zdravil in za plačilo konkretnih storitev. Zaradi množice nabav je v zdravstvu v absolutnem smislu gotovo več primerov korupcije, a verjetnost je po mojem prepričanju podobna kot kjerkoli drugje. Ker pa ljudje prihajamo razmeroma pogosto v stik z zdravstvom in smo na tem področju tudi najbolj ranljivi in občutljivi, je dojemljivost za korupcijo tukaj veliko večja.

Tukaj, pri plačevanju iz lastnega žepa, pa smo v evropskem vrhu. In če bomo še naprej šli v tej smeri, bomo postali svetilnik v negativnem smislu.

Gotovo pa ne boste zanikali, da je tveganje za korupcijo vse večje in večje. V zdravstvu delate od leta 1997. Se vam ne zdi, da se je v zadnjih dvajsetih letih naš zdravstveni sistem skomercializiral in sprivatiziral in da so vanj vdrli raznoliki zasebni interesi?

Res je sistem v zadnjih letih postal bolj sprivatiziran in skomercializiran in to tudi sam ocenjujem za slabo. Sem velik privrženec javnega zdravstva. Moje stališče je, da mora biti zdravje kot dobrina zagotovljeno državljanom po načelih solidarnosti in pravičnosti. Solidarnost v smislu, da bi morali vsi za zdravstvo plačevati v skladu s svojimi zmožnostmi in prejeti takšne storitve, kot jih dejansko potrebujejo, medtem ko bi moral biti sistem enako dostopen (pravičen) za vse. V Sloveniji se dejansko v zadnjih letih srečujemo z nazadovanjem na teh dveh področjih.

Kako?

Niti ne zavedamo se več, da smo že v začetku devetdesetih uvedli doplačila. Danes smo sicer za to dopolnilno zavarovani, a premija je pri tem za vse enaka, za bogate in za revne. Drug element regresivnosti javnega zdravstva pa se je med nas prikradel s samim razvojem naše družbe. Gre za to, da danes solidarnostni del zdravstva financiramo le od plač in pokojnin, ne pa od drugih prihodkov. V prejšnjem sistemu, ko smo bili še vsi zaposleni, je bil to sprejemljiv sistem, danes pa imamo vse več drugih oblik dela, na primer študentsko delo, pogodbeno, honorarno delo. Nekateri ljudje danes živijo le od finančnih prihodkov, nekaterih niti ne prijavljajo, od tega ne plačujejo nobenih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, imajo pa iste pravice. Pred dvajsetimi leti je bilo takšnih malo, danes jih je vse več. In zaradi tega postaja sistem nesolidaren in nepravičen.

Kaj pa privatizacija? Koncesionarji, zdravniki samostojni podjetniki ... Od kod to množenje zasebništva?

To je posledica razgradnje sistema. Jasno seveda je, da je takšno zasebništvo z vidika državljanov problematično, ker noben zdravnik podjetnik v to ne gre iz altruizma, ampak zato, ker želi zaslužiti. In če želi zaslužiti, ne znižuje le stroškov, kar je navadno glavni argument za spodbujanje zasebništva, ampak opravlja zgolj tiste storitve, ki se splačajo. Mi recimo v kliničnem centru opravljamo operacije prirojenih srčnih napak. Strošek takšne operacije je v resnici 14 tisoč evrov, čeprav nam zanj zdravstvena zavarovalnica plača zgolj osem tisoč evrov. Morda boste rekli, da smo predragi, toda če denimo otroka pošljemo v tujino, je navadno strošek takšne operacije vsaj 25 tisoč evrov. Nekemu zasebniku se torej ne bi splačalo izvajati takšnih operacij in prepričan sem, da se ne bi niti potegoval za ta program. Imamo pa na drugi strani storitve s pozitivno razliko v ceni. In prav za te vrste storitev se praviloma odločajo zasebniki. Glavna značilnost trga zdravstvenih storitev je v tem, da je ta dejavnost zelo asimetrična. Ponudniki storitev imajo monopol nad informacijami, ki jih uporabniki nimajo. Nevarnost zasebništva v zdravstvu je, da lahko uporabnike hitro prepričajo, češ da potrebujejo nekatere zdravstvene storitve, ki so dejansko nepotrebne. V ZDA recimo porabijo kar 18 odstotkov BDP-ja za zdravstvo tudi zato, ker jim je uspelo Američane prepričati, da jih nujno potrebujejo. Poglejte, kaj počno ameriški psihologi in psihiatri. Nizki vstopni stroški, soba in kavč, samo še zaračunavaš ure. Posledica privatizacije zdravstva je, če karikiram s primerom od drugod, da je polovica Američanov »norih«, na drugi strani pa jih 40 milijonov nima ustreznega zavarovanja.

Kako racionalna je bila po vašem koncesija, ki jo je dobila žena Igorja Lukšiča, Marta Macedoni Lukšič, za obravnavo bolnikov z avtizmom? Dejala je, da v kliničnem centru svoje dejavnosti ni mogla več opravljati.

Macedoni Lukšičeva je dobra zdravnica. Bila je dobra sodelavka in meni ter drugim je bilo žal, da se je odločila pot nadaljevati drugače. Glede same dejavnosti pa tole: podelitvi koncesije smo nasprotovali, še posebej, če bi to pomenilo odlivanje programa. A za zdaj se ta program od nas ne odliva. Poudariti je treba tudi to, da gre v tej dejavnosti za timsko delo, ki ga lažje zagotavljamo v UKC.

Kako pa ocenjujete, da se slovenski zdravniki večinsko opredeljujejo prav za ta sistem, ki se vam zdi nesolidaren, regresiven, slab, skomercializiran?

A se vam zdi? Zdravniki so po svoji naravi izjemno empatični, socialni ljudje, ki se trudijo pomagati svojim pacientom. Že leta opažam, da se vsak dan na terenu srečujejo s potrebami ljudi, ki jim niso več kos, zato iščejo ideje, kako bi lahko pomagali po svojih močeh. In pri tem pogosto zagovarjajo rešitve, ki morda s sistemskega vidika niso pravilne. Sami seveda niso ekonomisti ali strokovnjaki za zdravstvene sisteme in na te probleme pogosto gledajo s svojega lokalnega stališča.

Zdravniška zbornica se povsem odkrito zavzema za več tržne pobude, za krepitev zasebništva, celo za ukinitev ene same javne zavarovalnice, v svojih strategijah odkrito piše o liberalizaciji in podobno. Razumem pa, da jo morate na tem delovnem mestu sedaj vzeti malce v bran, mar ne?

No, saj to ni nič slabega, če poskušam svoje sodelavce zaščititi, a ne? Zdi se mi, da se je zdravniška zbornica, kot ceh, dolga leta srečevala z nazadovanjem našega zdravstvenega sistema. Kar je zdravnike zdaj pač prisililo v to, da se ukvarjajo s sistemom. Mi smo jih v to prisilili. Preprosto iščejo rešitve. Saj tudi jaz a priori ne nasprotujem zasebnemu zdravstvu – zasebniki lahko pogosto postavijo ogledalo javnemu sistemu. Je pa slabo, če ti postanejo prevladujoči v nekem delu javnega sistema, kot se nam je recimo zgodilo v zobozdravstvu. Zobozdravstvo je značilen primer, ki dokazuje, kam vodi nenadzorovana komercializacija, v dolge čakalne vrste in drage storitve. Niti ene pozitivne stvari ne vidim pri razvoju organizacije našega zobozdravstva v zadnjih dveh desetletjih.

Toda zdravniki pravijo, da s svojim popoldanskim delom dejansko skrajšujejo čakalne vrste. In da zdravstveno zasebništvo koristi vsem.

Eno je, če zdravnik popoldne dela v zasebnem sektorju, drugo pa je, če popoldne dela pri drugem javnem izvajalcu. Če recimo ortoped popoldne dela v zasebni ambulanti, je treba za prvi pregled plačati 70 evrov. S tem čakalne vrste krajša le premožnejšim. Če pa ortoped popoldne dela pri drugem javnem izvajalcu, recimo v bolnišnici v Murski Soboti ali Izoli, pa s tem res pripomore k boljši dostopnosti za prebivalce drugih regij in s tem delno tudi k skrajševanju čakalnih dob.

Poznamo primere zdravnikov, ki delajo v drugi javni ustanovi, a so plačani po zasebni tarifi. Eden izmed vaših zdravnikov prejema okrog 200 evrov na uro v drugi javni bolnišnici.

Največ, kar dobijo zdravniki za delo v drugi javni instituciji je okrog 60 evrov bruto na uro. 200 evrov, kolikor vem, le za samoplačniške storitve.

Prejšnji teden so nam iz bolnišnice v Murski Soboti pojasnili, da enemu od vaših zdravnikov za poseg, ki traja okrog dve uri, plačujejo 350 evrov plus potne stroške. Bolnišnici se to vseeno splača, ker dobi od zavarovalnice za vsak tak poseg okrog 5000 evrov. Zakaj se bolnišnice med seboj ne morete dogovoriti za plačila druga drugi ali za izmenjavo zdravnikov po vzoru javnih univerz?

No, ta primer bom na vsak način preveril pri kolegih. Sicer pa sem sam osebno zainteresiran, da se to področje uredi in da se natančno določi, na kakšen način lahko zdravniki delajo v drugih institucijah in za kakšno plačilo. A to je naloga ministrstva. Sam sem znotraj združenja zdravstvenih zavodov in tudi prek ministrstva večkrat poskušal s temi idejami, a sem bil žal neuspešen. Deloma nam je v kliničnem centru uspelo izsiliti dogovor s 16 institucijami po Sloveniji, kateri naši zdravniki lahko delajo kaj in koliko, nikoli pa se nismo mogli dogovoriti za poslovni odnos, ki ga vi omenjate.

Zakaj ne?

Pogosto so bile druge bolnišnice, ki si pomagajo z našimi zdravniki, nezainteresirane za takšen model. In drugič, tudi zdravniki niso zainteresirani, da bi neko dodatno delo opravljali za isti denar, kot ga opravljajo v matični bolnišnici. Sedanji sistem je zato spet krivičen do našega kliničnega centra. Mi namreč vlagamo v nekega zdravnika, da postane vrhunski strokovnjak, ta vložek pa se pri izmenjavah zdravnikov sedaj ne upošteva. Sicer pa ne bi smeli kriviti zdravnikov, če izkoriščajo to situacijo. Za ureditev razmer niso odgovorni oni, temveč ministrstvo.

V tej debati o nujnosti popoldanskega dela zdravnikov se vse konča pri tezi, da primanjkuje zdravnikov. Ker jih primanjkuje, si jih je treba izposojati, ker jih primanjkuje, ne bi smeli potegniti preostre meje med javnim in zasebnim, pravijo v zdravniški zbornici. Toda ali si niso zdravniki sami zvišali svoje cene, tako da so preprečevali nove zaposlitve in postavljali stroge pogoje za pridobitev licenc?

Zdravniki so gotovo pri tem sodelovali in so bili zainteresirani za takšno stanje, a niso glavni ali edini krivec. Najbolj očitni problem je kronično pomanjkanje strategije. Mi se v državi v zadnjih 15 letih preprosto nismo znali dogovoriti za skupne cilje. Saj smo se z dejstvom, da je zdravnikov premalo, srečevali že okrog leta 2000, ko sem bil še na ministrstvu za zdravje.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Saj tudi obveznega avtomobilskega zavarovanja ne sklepamo pri dveh zavarovalnicah, avto pri eni in okna pri drugi, mar ne?

Zdravniška komisija ta teden otroškemu kirurgu iz Srbije Igorju Šehiću ni priznala specializacije. Čeprav je eden najboljših, naj bi mu manjkale izkušnje pri operacijah odraslih, zato bi moral sedaj na enoletno usposabljanje. Se s tem strinjate?

Ne. Če je kdo dober strokovnjak in to ocenijo celo naši strokovnjaki, potem so formalizmi odveč. Še posebej v primeru, ko gre za tako občutljiva področja, kot je zdravstvena dejavnost in dodatno v njenem okviru dejavnost otroške srčne kirurgije. Ali ni bolje, da strokovnjaki pridejo zdravit naše otroke k nam, kot pa da mi pošiljamo otroke na zdravljenje v tujino? Dr. Šehića smo povabili kot priznanega in uspešnega otroškega srčnega kirurga iz Srbije, je specialist za otroško srčno kirurgijo, ki je imel licenco v Angliji. K mnenju zdravniške komisije ima dr. Šehić možnost dati svoje dopolnitve in šele potem bo ministrstvo na podlagi vsega odločalo o podelitvi licence.

Leta 2000 ste bili državni sekretar pri ministru Kebru. Tedaj ste tudi prvič poskušali reformirati sistem, ki je postajal vse manj solidaren. Zakaj niste mogli ukiniti dopolnilnega zavarovanja?

Ker je bila tedaj naša družba glede dopolnilnega zavarovanja še zelo neosveščena. Spomnim se, da smo morali vložiti ogromno energije v prepričevanje ljudi, da za isto storitev plačujejo dve zavarovalnici, javno in zasebno. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Saj tudi obveznega avtomobilskega zavarovanja ne sklepamo pri dveh zavarovalnicah, avto pri eni in okna pri drugi, mar ne? Na strani politike in takratne vladne koalicije je pripravljenost za reformo bila, bolj pa je bil problem v tem, da smo reformo začeli razmeroma pozno. Projekt smo sicer naivno mislili nadaljevati po volitvah. A prišla je druga vlada z drugačnim, komercialističnim gledanjem na zdravstvo. Zasebništvo je postala vrednota, tako na področju zavarovalništva kot na področju zdravstvene dejavnosti.

Kako velik problem pa je po vašem mnenju ta neuspela Kebrova reforma?

Z ekonomskega vidika je največji problem obseg sredstev, ki jih namenjamo za zdravstvo. Teh je premalo. V Sloveniji smo ta hip v zadnji tretjini držav OECD po relativnem obsegu sredstev, ki jih dajemo v ta sistem, kar pomeni, da je rezerv še ogromno. Z vidika vrednot in načel pa je največji problem regresivnost našega sistema in s tem dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Tukaj, pri plačevanju iz lastnega žepa, pa smo v evropskem vrhu. In če bomo še naprej šli v tej smeri, bomo postali svetilnik v negativnem smislu. Za rešitev te situacije sta potrebna dva večja ukrepa. Po eni strani bi bilo treba dopolnilno zavarovanje vključiti v obvezno – ker gre za iste storitve. Nato pa bi bilo treba zdravstvene prispevke vezati na vse dohodke, ne le na plače. S tem korakom bi za zdravstvo dobili več sto milijonov na leto.

Ste tudi predstavnik v združenju evropskih bolnišnic. Kje smo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami?

Razlika med nami in drugimi državami se povečuje. In to v negativnem smislu. V zadnjih letih zaostajamo. Dvakrat na leto se predstavniki srečamo, predstavljamo podatke, razmere in iz tega je razvidno, da se v drugih državah v povprečju zdravstvo krepi, v zdravstvo se vlaga in tudi dostop do zdravstvenih storitev se ne poslabšuje tako kot pri nas.

Kako ocenjujete reformne poskuse te vlade?

Težko komentiram, ker nisem videl še nobenega ukrepa ali dokumenta. Bojim pa se tudi, da noben tak dokument ne obstaja. Gre bolj za pogovore in pogovarjanja. Edini resen dokument doslej je bila bela knjiga, ki je nastala v času ministra Kebra. Tam smo natančno opisali, kakšen bi moral biti nov zdravstveni sistem.

Vlada sedaj spet išče novega zdravstvenega ministra, zadnja leta so bili to izključno le zdravniki. Koga bi vi predlagali?

Ne bi želel biti preveč konkreten – jasno pa je, da imam o tem svoje mnenje. To mesto mora zasedati kdo, ki se predvsem spozna na sistem, ni pa nujno, da iz sistema izhaja. Nimamo vsi od 30 tisoč zaposlenih v zdravstvu celovitega pregleda nad sistemom. Potreben je torej širok pogled, zavezanost k vrednotam zakonitosti, solidarnosti in pravičnosti in poleg tega je potrebna tudi politična podpora. Minister mora biti politik.

Kaj od tega vam manjka?

Meni manjka interes za to funkcijo. Ja, to sem še pozabil dodati. Minister mora biti zainteresiran za to, da bi opravljal to funkcijo.

Zobozdravstvo je značilen primer, ki dokazuje, kam vodi nenadzorovana komercializacija. V dolge čakalne vrste in drage storitve.

Kako razumete izjavo predsednika zdravniškega sindikata Konrada Kuštrina, ki je zaradi že omenjenega videa dejal, da vaše imenovanje na vrh kliničnega centra pomeni, da ta vlada ni zavezana k boju proti korupciji?

Zame je veliko pomembneje to, da imam podporo med sodelavci, tudi med zdravniki v kliničnem centru. Vodim to institucijo in prijavil sem se za to mesto. In pomembno je, kaj si tukaj mislijo o meni, ne pa, kaj o meni menijo drugi zdravniki. Ne nazadnje – vem, da delam dobro. Imam dobre rezultate. Svet zavoda me je na podlagi mojih štiriletnih rezultatov dela potrdil z veliko večino 8 : 2.

Kako resno je stanje v zdravstvu, ta mesec smo recimo spremljali zaplete na vaši urgenci. Je bil to izjemen primer ali zgolj eden izmed mnogih?

Ta hip nam v zdravstvu manjka 200 milijonov evrov. Ta hip. In ta hip je treba ukrepati. Denar je treba zagotoviti, ali vsaj velik del tega denarja, sicer nam grozi potop javnega zdravstva. Sistem se lomi. Kakovost storitev se slabša, sedaj iščemo cenejše materiale. Zaposlene prisiljujemo v delo prek normalnega delovnika, ni več naložb. Mi praktično sploh več ne vlagamo v razvoj. Glede urgence – delamo nepopravljivo škodo pacientom, ki trpijo na hodnikih.

Je bilo v osemdesetih letih boljše? Kljub visoki gospodarski rasti, ki smo ji bili priča po osamosvojitvi?

V dveh pogledih je bilo boljše. Ker je bil zdravstveni sistem bolj usklajen s prevladujočo ideologijo solidarnosti in pravičnosti. In ker v osemdesetih letih tudi ni bilo tako visokih pričakovanj, kot so bila kasneje. Dejstvo pač je, da so v devetdesetih letih na mnogih področjih, tudi na zdravstvenem, pričakovanja rasla veliko hitreje kot pa možnosti zadovoljiti te upe. Vrnimo se k urgenci. Ta je bila pred dvajsetimi ali štiridesetimi leti ista, kot je danes. Le pričakovanja in potrebe državljanov so bile tedaj bistveno drugačne. Za povrh vsega danes v kliničnem centru sploh ne moremo več voditi kadrovske politike. Ob vsaki novi zaposlitvi moramo prositi za soglasje vlado za konkretnega zdravnika ali medicinsko sestro. Nedavne težave na urgenci so prav posledica tega sistema. Včasih tudi sam ne razumem več, kaj sploh želijo od nas, saj varčujemo in režemo že od leta 2009. V nedogled tako ne bo več šlo.