Osamosvajanje

Janko Lorenci

18. 4. 2014  |  Mladina 16  |  Kolumna

V socializmu je politika držala sodišča v pokornosti tudi s skopim odštevanjem denarja. No, nekoč v osemdesetih letih se je ljubljansko sodišče (največje v državi) finančnemu prikrajšanju uprlo tako, da je ustavilo frankirni stroj in s tem odpošiljanje pošte. Ker je s to preprosto potezo zastalo tako rekoč vse sodno življenje, se je denar hitro našel.

Zgodovina se po malem ponavlja. Spremenjen stečajni zakon je, skupaj z dramatičnim povečanjem stečajev, povzročil akutno pomanjkanje denarja v sodstvu. Za to se je vnaprej vedelo. Pravosodni minister Pličanič, odgovoren za zakon, zdaj govori, naj sodstvo poišče notranje rezerve. S tem kaže, da nima pojma o proračunskem financiranju. Sodišča dobivajo denar za plače, za materialne in funkcionalne izdatke. Tega denarja ni mogoče prelivati. Tu so še druge težave (tarife, povečano število upravičencev do brezplačne pravne pomoči), na katere je sodstvo ministra opozorilo, a ni reagiral, kot se mu to nasploh rado dogaja. Rade pa ga doletijo tudi razne bizarne zamisli: predsednika vrhovnega sodišča je hotel namesto sodnega sveta napraviti za vrhovnega kadrovika, kar bi olajšalo politično kadrovanje; uvedel bi pravosodne inšpekcije za nadzor nad delom sodnikov in privatizacijo zaporov; nekateri zaporniki bi morali delno plačevati svoje bivanje za rešetkami …

Pličanič je pravzaprav v nenehnem konfliktu s pravosodjem. Idila med obema stranema ni potrebna, a dejstvo je, da ni sodstvo še nikoli delovalo tako dobro (krajšanje zaostankov, nadaljevanje velikih procesov, nastajanje preventivnega strahu ….). Tako je očitno, da je nekaj narobe z ministrom, ne pa s predmetom njegovega permanentnega obtoževanja (med drugim o lenobi). Na živce kot da mu gre predvsem neodvisnost sodstva. Ima skromno avtoriteto, hkrati pa ga daje avtoritarnost, kar niti ni čudno za človeka, ki je Janši ob njegovem padcu izrazil globoko občudovanje. V svoji funkciji uživa, je samovšečen, gromovniški, vsebinsko pa bled in bolj ali manj pasiven. V konfliktu s sodstvom populistično igra tudi na nezadovoljno javnost, ki zahteva hitrejše postopke, lustracijo, strožje kazni.

Pod črto je ministrov odnos do sodstva izraz njegovih osebnih lastnosti, hkrati pa zvest odsev odnosa etablirane politike do pravosodja. Ta odnos zaznamuje globoko nelagodje. Tako je Pličanič – hote ali nehote – priročno orodje, ki ga bodo skušali izrabiti politiki na levi in desni.

Pritiski na sodstvo niso novost niti po izbruhu demokracije. Janša ga je nenehno zmerjal in ošteval, temeljiteje pa se ga je lahko lotil zgolj posredno, saj je pravosodje kar dobro ustavno zaščiteno. Zlasti je skušal (s podreditvijo policije in s prenosom tožilstva pod notranje ministrstvo) razbiti trojček policija-tožilstvo-sodstvo, ki lahko dobro deluje le kot funkcionalna celota.

Janša je odfrčal, pritisk je nekoliko popustil, toda pravosodni minister je isti kot pod Janšo in politika s sodstvom tudi zdaj nikakor ni srečna. Trojček diha za ovratnik majhni množici nekdanjih in sedanjih veličin v politiki in gospodarstvu, pleme nekoč nedotakljivih se čuti ranljivo in se boji nadaljnjega naraščanja samozavesti sodstva, ki lahko potem seže še bistveno globlje in širše. Politika se čuti ogrožena.

Tako med izvršno oblastjo in sodstvom namesto tihe sprijaznjenosti sodnikov in tožilcev s podrejenostjo prvič resneje nastaja konfliktno razmerje. Politika zaupanje izgublja, sodstvo si ga počasi pridobiva. Napetost med obema sferama se povečuje. To potrjujeta ravnanje politike s protikorupcijsko komisijo, pa tudi novela zakona o kazenskem postopku, ki jo na pobudo PS pripravlja koalicija in po kateri bi se moral kazenski postopek začeti ali končati v določenem roku, sicer bi morebitni krivec ostal nekaznovan. Tako časovno zaporo je skušal v Italiji uveljaviti Berlusconi. Stroka ji utemeljeno nasprotuje, ker za različna kazniva dejanja ni mogoče postaviti splošnega limita. Novela je zelo sumljiv signal.

Nujni denar za sodstvo se bo najverjetneje nekako našel, toda napetost med sferama bo ostala. Pri tem je sodstvo v relativno boljšem položaju in ima dovolj razlogov za samozavest. Etablirana politika slabo obvladuje krizo in družbena jeza tudi zato leti predvsem nanjo. Vendar sodstvo še ni dobilo vojne in tudi javnosti še nima dokončno na svoji strani. Vojne proti družbeni gnilobi samo niti ne more dobiti. Če bi se družbena nehigiena nadaljevala, bi prej ali slej sledil ponovni zaton sodstva. Zato je tako zelo potrebna celovita prenova družbe s politiko na čelu. Vse drugo prinaša nazadovanje in državni kriminal, kot je na primer Čuferjeva načrtovana razprodaja »srebrnine«.

Sodstvo je lahko pri tem pomemben katalizator. Med velikimi sistemi je ta čas edino, ki se obrača na bolje – kaznuje nekatere anomalije, budi nekaj zaupanja v državo, deluje preventivno. Recept je v načelu preprost: ločeno, a usklajeno delovanje omenjenega trojčka, ostrina, a dosledno spoštovanje zakonov, enakih za vse, postopno pridobivanje avtoritete. Od časa do časa pa bi se moralo pravosodje oglasiti tudi ob velikih družbenih dilemah – dodati svoj pogled na stanje stvari.

Sodstvo ima prav zdaj zgodovinsko priložnost, da res postane tretja veja oblasti. To je na različnih področjih čas za angažirane in pogumne ljudi, ki hočejo videti celotno sliko in kaj spremeniti. V tem smislu je to čas za skupni boj sodstva, dostojnih medijev, svojega imena vrednih nadzornih institucij, alternative.