Nebraska

zelo za

Potovanje življenja.

Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črno-belo Nebrasko. Zelo spominja na Lynchevo Resnično zgodbo, zato tudi ves čas čakate, da se bo na lepem prikazal Richard Farnsworth ali pa vsaj Harry Dean Stanton. Ni treba, saj prvega in drugega zelo dobro nadomešča Bruce Dern, ki igra Woodyja Granta, ostarelega, iztrošenega, zapitega, precej senilnega in odsotnega mizantropa s fiksno idejo: da je zadel glavni loterijski dobitek, milijon dolarjev, po katerega mora zdaj v Lincoln (Nebraska).

Tja se najprej odpravi peš, toda odpravil bi se s traktorjem, če bi ga imel. Njegova ideja je tako fiksna (in tako podobna “zadnji želji”), da Davidu (Will Forte), njegovemu sinu, ne ostane drugega, kot da ga odpelje na trip, pa četudi dobro ve, da ni oče ničesar zadel (le junk-mail!), in četudi je zadnji, ki bi hotel svojega očeta kam peljati. Tudi oče ni njega nikoli nikamor peljal. Obtičal je v svojem omejenem svetu, v svoji vukojebini. Toda ko se potem peljeta proti Lincolnu, se vozita skozi mesteca, ki prav tako izgledajo kot popolne vukojebine, pozabljene, prazne, razpadle, depresivne, žalostne, zaspane in mrtve, kot da je življenje iz njih izginilo. Morda jih je povozil čas. Morda jih je odnesla recesija. Morda so bile nekonkurenčne, tržno nezanimive, nekomercialne. Morda se je življenje – z delovnimi mesti in blaginjo vred – preselilo drugam. Morda pa nikoli niti niso bile dovolj žive, da bi bile sploh vredne česa več kot le mimobežnega turističnega pogleda skozi okno avta, ki potuje brez cilja. Te vukojebine – te antidisneyland-

ske distopije – so Americana, ameriški Heartland, low-tech srce Amerike, dom ameriškega sna, ameriškega samozavedanja, ameriške družine, ameriških vrednot, ameriške vere, ameriškega trdega dela in ameriške mitologije, nagačeni teater ameriškega absurda, ameriški božji vrt, ki se je posušil, konec življenja – dokaz, da je Bog pri načrtovanju Amerike sledil napotkom finančnih trgov. Kraji, ki ležijo ob teh pozabljenih cestah in ki so vedno vse verjeli na besedo (hja, kot Woody), izgledajo kot kičasti preostanki neprebavljene in neodrešene preteklosti – tako neprebavljene in tako neodrešene, da še najbolj spominjajo na fotografije iz časa one prve velike gospodarske in finančne krize. In Woody ne le živi v preteklosti, ampak vanjo stalno bulji. Ne brez razloga: ko se z Davidom ustavita v Hawthornu (Južna Dakota), kjer je nekoč živel in kjer še vedno živijo vsi njegovi najbližji sorodniki (ter stari prijatelji in partnerji), je tako, kot bi res stopil v preteklost – njegovi sorodniki (in prijatelji), ki lahko svoj rokokojski odsev vidijo v originalnem Teksaškem pokolu z motorko, so zaležani, zavoženi, odtujeni, frustrirani, apatični, pokvarjeni, naivni in brezposelni na sto načinov, zato temu, da je Woody zadel milijon, ne le verjamejo, ampak hočejo na vsak način – zajedalsko, magari na silo – postati celo delničarji njegove fikcije. Nič junaškega ni v njih. Brezoblični so kot njihove milijonske iluzije. Še vedno čakajo na milijon, ki jim ga je obljubil ameriški sen. In ko jih David vidi, si verjetno misli: Še dobro, da nas je oče iz Hawthorna preselil v Billings (Montana)! Vendarle ga je nekam peljal. Le enkrat samkrat, a tedaj daleč – v svoj svet. Selitev iz Hawthorna v Billings – to je bilo potovanje njunega življenja.