Ničelni teorem

za

Smisel življenja.

Ker v Gilliamovih filmih vedno iščejo sveti Gral, za katerega se potem izkaže, da je tako nesmiseln kot vprašanje, kakšen je smisel življenja, izgleda Ničelni teorem kot metagilliamovski film, kajti Qohen Leth (Christoph Waltz), tesnobni heker, ki živi v hologramski, pikselski, kisli, morasti, avtomatizirani distopični retro prihodnosti, dobi prav nemogočo nalogo: mračnjaška korporacija, ki jo vodi Management (Matt Damon), mu naroči izdelavo “ničelnega teorema”, zapletene matematične enačbe, ki bi pojasnila smisel življenja. Kar je približno tako, kot bi abstrakciji rekli, naj o sebi govori v tretji osebi.

Gilliamovi filmi vedno izgledajo kot filmi debitanta, ki skuša na vsak način pritegniti pozornost. Vedno nas skuša impresionirati z bujnostjo, pretiranostjo, bizarnostjo, labirintnostjo, konceptualnostjo. S kostumi, seti, gegi, absurdi. Poglejte si le njegove prve postpythonske filme, recimo Razbojnike za vse čase, Brazil, Pustolovščine barona Munchausna in Dvanajst opic, ali pa njegove zadnje filme, Tideland, Imaginarij doktorja Parnasusa in Ničelni teorem. Ne, nikoli noče razočarati. A po drugi strani: če imaš odbite junake, potem moraš posneti film, ki jim pristoji. In če jih spoštuješ, potem se upreš skušnjavi, da bi bil pametnejši od njih, pa četudi so le efekti tehnologije.