Iztok Geister: Newyorški dnevnik

+ + + +

Pisatelj, ki je svojo poetiko, se pravi literarne junake, prikazoval skozi odnose do prirode, je roman vpel med nebotičnike metropole.

Je torej bard nature za svojo snov vzel asfalt, beton in utrip velemestnih ulic? Dejansko, vendar pa je kot osrednji postopek ohranil subtilnost v opazovanju detajlov. S tenkočutnostjo, s katero drugače zre na rastlinski in živalski svet, zdaj sledi nemogočemu paru: pisatelju, ki je dvakrat starejši od svoje muze, in izmikajoči se fotografinji. Toda v parafrazi Lolite in njenih zmag nad njim se odvija še njegovo sladko maščevanje, ki poteka skozi ironizacijo turizma.

Kaj počne ona v največjem ameriškem mestu? Facebook, Skype, e-pošta, vsakodnevno pisanje bloga so vezi, s katerimi je vseskozi priklenjena na Slovenijo. Skratka, v NY biva, ne da bi zapustila slovenske vezi. In on? Pohaja po ulicah, po podzemni, stika po knjigarnah in trgovinicah, se ustavlja ob reliefih, pri slikah v muzejih, v vsakem trenutku ravna, kot da živi v svojem kraju. Sredi betonske džungle mu uspe uzreti celo mestno favno, ki je turist kajpak ne opazi.

Dnevniški roman sicer nima moči, da bi bralca priklenil z zgodbo, zato pa ga poganja eksistencialistični vzgib, kako preživeti dan, dva, tri, ves mesec v kraju, kjer si prost obveznosti in imaš časa na pretek. Polje svobode se za sodobno meščanko spremeni v tesnobo, bard pa si prav s sposobnostjo opazovanja smiselno napolni bivanje.